Večni kaplani so si želeli srečanja z urednikom in urednicami Nedelje. Izdajatelj in kaplan Janko Krištof je povabil ostale kaplane. Kdor izmed njih je imel čas, je prišel: Peter Olip, Stanko Olip, Jurij Buch, Hanzej Rosenzopf, Jože Markowitz, Marjan Schuster, Janko Krištof, Marjan Plohl in Jože Valeško. Pri sproščenem pogovoru so se izmenjavali, izrekli želje, dobrohotne kritike in tudi pohvale. Soglašali so, daje Nedelja tednik, ki povezuje naročnike in naročnice v veliko družino slovenskih bralk in bralcev na Koroškem. Predvsem je bila za skupno mizo izpovedana velika zahvala krški škofiji, ki Nedelji omogoča izhajanje in prispeva h krepitvi slovenske besede in utrjevanju vere na Koroške. Prisotni župniki pa so pripovedovali, kako jim gre po velikonočnih obredih, ko se vračaje v svoje farovže.

Odgovorili so na naslednja vprašanja:

• Kaj mi pomeni velika noč?
• Kakšna so srečavanje z ljudmi pri velikonočnih obredih?
• Kako mi gre, ko po vstajenju pridem v farovž?

Od nekdaj je to bil zame najlepši praznik. Za nas otroke je bilo tedaj veliko stvari, ki smo se jih veselili: prišel je gotej in prinesel »pisanko«, to je bil šartelj pa tudi vedno en srebrnik, seveda smo šli s »presenci« k blagoslovu, barvali jajca, v vasi je bil blagoslov jedil, slišalo se je streljanje in ko smo malo odrasli, smo fantje sami streljali s »krbidom«. Na veliko soboto smo kot družina vedno hodili moliti k »božjemu grobu« v mestno cerkev. Višek praznovanja pa je bil pri nas vedno na velikonočni ponedeljek, ko je bila »na Humcu« maša. Tam je bilo vedno nabito polno ljudi in vse je bilo tako slovesno. Nekajkrat smo pa z očetom pripravili doma velikonočni kres iz borovih korenin. Rolkali smo jajca in jih imeli v obilici, saj smo kot raznašalci »Nedelje« skoraj v vsaki hiši dobili kako pisanko. Vedno je bila za veliko noč tudi kaka nova obleka ali čevlji in je tudi to dvigalo veselje. Lepo je tudi bilo iti kam na obisk ali pa smo bili deležni veselja, ki so ga prinesli gosti. Polno je takih spominov, ki jih nosim v srcu in v meni še danes hranijo pomen tega praznika, ki ga sedaj obhajam kot duhovnik in si prizadevam, da bi bilo bogoslužno praznovanje čim bolj slovesno in bi obrede obhajali čim bolj dosledno. Ti dnevi so izpolnjeni z nalogami, ki pa so prijetne in jih rad izpolnjujem. Imam seveda vedno velika pričakovanja in čim bolj se ta izpolnijo, tem bolj me veseli. Zavedam se, da je to eden mojih glavnih časov »dela« in da je moja naloga z obredi graditi ljudem mostove k veliki skrivnosti, ki jih obhajamo v skupnosti. Dotaknejo naj se nas v naši notranjosti in jo tako prežarijo, da oblikujejo naše medsebojne odnose. Pri tem igrajo svojo pomembno vlogo tudi velikonočne pesmi. Vse skupaj pa ne bi bilo tako doživeto, če bi pred tem ne bil postni čas z vsemi elementi, ki spadajo zraven.

To je zelo različno, saj v teh dneh srečavamo veliko ljudi, ki jih sicer ne vidim. Nekateri prihajajo domov iz študijskih, delovnih ali bivalnih mest. Prihajajo tisti, ki so navajeni hoditi le ob praznikih ali pa samo na blagoslov ognja ali jedil. V teh dneh poskušam aktivno vključiti tudi prvoobhajance (umivanje nog) in birmance (berila pri vigiliji). Tukaj pa so tudi vsi ti zvesti verniki, ki skozi vse leto črpajo moč za življenje in vero iz skupnega obhajanja bogoslužij. Do vseh se trudim biti prijazen in jim pokazati, da so dobrodošli ter, da se jih veselim. Mislim pa, da jim morem največ dati z lepim in dostojnim obhajanje vseh obredov, ki jih vodim ali imam zanje odgovornost.

Imam eno večerno in eno jutranjo vstajenje. Navadno sem napolnjen z dobrimi vtisi od praznovanja in en del napetosti popušča, vendar se zavedam, da je pred menoj še cela vrsta praznovanj, vse tja do zadnje sv. maše na velikonočni ponedeljek. Zvečer si privoščim eno velikonočno pogačo in pivo, ki po dolgem postnem času še posebej tekne. Rad tudi vklopim televizor ter se po možnosti povežem še s praznovanjem vstajenja v Rimu. To pa ne traja dolgo, saj moram čim prej v posteljo in si nastavim dve budilki, da ne bi zamudil vigilije »na Humcu«. Ta Humec pa je podružnica v Št. Ilju, kjer že od nekdaj obhajajo nočno sv. mašo ob 4.00 zjutraj. Tako bo tudi letos, čeprav v tej noči celo prestavljamo ure. Po tem vstajenju pa sem vabljen k mežnarjevi družini in sem prvič deležen okusnega »žegna«. A tudi tam ne ostanem dolgo, saj me čakata še dve velikonočni maši. Moj čas sproščenega praznovanja pa sledi na velikonočni ponedeljek popoldan, ko se s sobrati odpeljemo v »južne kraje« in si privoščimo en prosti dan v skupnosti.

Janko Krištof

---

»Gospoda sem videla!«

- Kaj mi pomeni velika noč? – To je najprej zelo površno vprašanje. Lahko pa rinemo na globoko.

- Kakšna so srečavanja z ljudmi pri teh obredih? Bolje je, da se vprašamo, kako pridemo do srečanja z Vstalim Gospodom?

Pred mnogimi leti sem si nabavil velikonočno štolo: Marija Magdalena sreča Vstalega.

Te štole nisem le kupil zato, ker je lepa in svilena, marveč ker razodeva sporočilo. Saj je bila Marija Magdalena prva, ki je Jezusa spoznala, ko se ji je prikazal po vstajenju. Predvsem je bila ona tista, ki je veselo oznanilo o Njegovem vstajenju prenesla apostolom: »Gospoda sem videla!« »Apostola apostolorum – apostolka apostolom« jo je že na začetku 3. stoletja imenoval sv. Hipolit Rimski (+235).

Vesel sem bil, ko je papež Frančišek v letu 2016 povzdignil god sv. Marije Magdalene v praznik za vso Cerkev in pri tem izpostavil pomembnost te ženske, ki je pokazala veliko ljubezen do Kristusa. Ob tem je naglasil, da se ta »odločitev umešča v sedanji cerkveni kontekst, ki zahteva bolj poglobljen premislek o dostojanstvu ženske, novi evangelizaciji in veliki skrivnosti božjega usmiljenja«.

Ta velikonočna štola je zame tudi hvalospev vsem tistim ženskam, ki so meni in nam posredovale živo vero s svojo molitvijo in s svojim zgledom. Matere, ki so svoje otroke učili moliti in z njimi hodili vsako nedeljo k sveti maši.

Mislim, da potrebujemo za naš čas mnogo takih žensk, ki kakor Marija Magdalena iščejo Gospoda in ga srečajo pri svetih obredih in osebni molitvi. Ona ni izpostavljala sebe, marveč Kristusa. Četudi ni bila duhovnica, je postala apostolka apostolom. Naj bo priprošnjica za krščansko preobrazbo sveta in novega upanja v Cerkvi.

Jože Valeško

---

Velika noč je zame temelj vsega mojega verovanja in upanja na večno življenje pri Bogu. Kajti Božji Duh, ki je oživil Jezusa od mrtvih, živi v nas. Apostol Pavel v pismu Rimljanom piše: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11). Še bolj jasne pa so besede Jezusa samega: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jan 11,25-26).

Pri liturgičnih obredih so navzoči bolj ali manj zvesti obiskovalci nedeljskih maš. Praznovanje je lepo in čustveno, saj je liturgija od velikega četrtka pa tja do velikonočne vigilije polna močnih znamenj in obredov (umivanje nog, češčenje križa, blagoslovitev ognja, velikonočna sveča, velikonočna hvalnica, obnovitev krstnih obljub, procesija v rano velikonočno jutro z vstalim Kristusom).

Svojevrsten koroški fenomen pa je blagoslovitev jedil. V najkrajšem času se ponuja možnost, nagovoriti nepregledno množico ljudi. Imam vsega skupaj deset postojank in pri vseh so cerkve in podružnice nabito polne. Zato skušam pripraviti kratek, vsem razumljiv in vendar sporočilen nagovor v upanju, da praznično razpoloženi poslušalci le nekaj vzamejo s seboj v razmislek in kot pobudo za bolj zavestno versko življenje.

Napolnjen sem z občutkom hvaležnosti, da je vse dobro potekalo. Četudi telesno utrujen, pa vendar vesel in poln duhovne energije, saj se v teh intenzivnih prazničnih dneh na poseben način uresničuje star pregovor: »Kar daš, to v še večji meri sprejmeš.«

Peter Olip

---

1. Velika noč je praznik, ki presega naša človeška dojemanja. Samo v veri moremo zaslutiti, kaj nam je Bog podaril, – da smrti ni za večno, da nam luč iz nebes razsvetli našo pot. Zato smemo hoditi po njej s pokončno držo in neomajnim zaupanjem.
2. Največ jih seveda srečam pri blagoslovu jedil. Tudi ta obred je del velikonočnega praznovanja. Bolj intenzivno seveda čutim povezanost z ljudmi okoli vstajenjskih obredov, ker so to večinoma ljudje, ki so v ožjem krogu farne skupnosti. A vsak je vedno dobrodošel in meni je tuje, da bi ocenjeval vero posameznika.
3. Po vstajenjski maši narežem malo šunke (po stari navadi pred vstajenjem ni »žegna«) in se s Krassimiro usedem k mizi k skromni velikonočni mavžni. Letos bo zelo kratka, ker se ja ponoči začne poletni čas. Žal mi je za sobrate, ki po obredih pridejo v prazni farovž. Tu nekaj bistvenega velike noči manjka.
Jurij Buch

---

a) Velika noč je zame praznik osebne vere v Jezusa, ki se v najtežjih trenutkih svojega življenja popolnoma izroči svojemu Očetu. V tej izročitvi doživlja Jezus hkrati najgloblji poraz svojega življenja ter najveličastnejšo zmago nad smrtjo. V to svojo zmago vključuje Jezus tudi mene, ko mi pomaga, da po vsakem padcu ponovno vstajam ter ko mi obljublja sij mojega vstajenja v nebesih.

b) Hvaležen sem ljudem, ki želijo veliki teden – predvsem pa velikonočno tridnevje – zavestno obhajati s farno skupnostjo. Pomagajo tudi meni, da se približujem veliki skrivnosti Jezusove postavitve evharistije, trpljenja, smrti in vstajenja. V srečanjih z ljudmi odkrivam - v različnih odtenkih – upanje in hrepenenje po osebnem velikonočnem jutru, ki se poraja po temni noči.

c) Po velikonočni liturgiji se utrujen vračam v farovž, a z mnogimi lepimi, spodbudnimi in srečnimi občutki.

Hanzej R0senzopf

---

Zame je velika noč praznik vseh praznikov, kar jih pozna naša katoliška Cerkev. V Božji slavi jo zrem, vso vabečo in milosti polno.

Zato jo radostno pričakujem z verniki. Zavedam se namreč, da to pričakovanje ni zastonjsko, ker s ponižno vero vstajam s Kristusom, mojim ljubljenim Odrešenikom.

Vselej izredno doživeta. Zelo poduhovljeni se mi zdijo ti obredi velikonočnega tedna, katerih uvod predstavlja že cvetna nedelja in v zvezi z njimi srečavanja z ljudmi.

Nemalokrat se mi milo stori pri srcu, ko zaznavam v srcih vernikov neizmerno hvaležnost in praznično radost, ki vsakič dodatno okrepi mojo velikonočno vero.

Kljub utrujenosti je tedaj moje srce polno velikonočnega veselja. Najraje bi glasno zavriskal od praznične vznesenosti, da bi se tedaj zatresli farovški zidovi.

Še posebej, ker vem, da nisem edini. Bog vedi, koliko mojih faranov vseh treh župnij in vsa Cerkev s papežem na čelu, z menoj deli te čudovite trenutke velikonočnega praznovanja.

Zavedam se, da je veselje, ki nam ga podarja vstali Gospod, najčistejše veselje, kar ga obstaja na tem svetu.

Zato je povsem razumljivo, da velikonočni zajtrk, ki je, kajpak, vselej slasten, to veselje še dodatno podkrepi.

Marjan Plohl