»Risanje proti pozabi« je projekt umetnika Manfreda Bockelmanna, ki je narisal portrete otrok in mladih, žrtev nacistov. Letos sodeluje z novo srednjo šolo Pliberk. Šolski projekt #denk_ART so marca v Kulturnem domu v Pliberku predstavili ravnateljica Christine Meklin-Sumnitsch, učitelj Robert Poppernitsch in umetnik sam. Šolski zbor je zapel: »Kam so vsi otroci šli?« Pesem je bila ob slikah otrok, ki se res nikoli niso vrnili iz koncentracijskih taborišč, še bolj presunljiva. Oči otrok na slikah Manfreda Bockelmanna so polne vprašanj. Odgovorov nikoli niso dobili. Prikazan je bil tudi film o ustvarjanju Manfreda Bockelmanna, kjer so spregovorili preživeli iz koncentracijskih taborišč, pa tudi ljudje, ki so v času vojne izgubili skoraj vse svoje sorodnike. Zaradi tega je potrebna kultura spominjanja in takšni projekti, kot je Risanje proti pozabi – zaradi tega, da se to nikoli več ne ponovi. 

Za zgoraj: V okviru projekta #denk_ART se je učitelj Pepej Krop z učenci ukvarjal s temo pregon koroških Slovencev: »Več tednov smo se ukvarjali s pregonom koroških Slovenk in Slovencev, ki se je odvijal 14. in 15. aprila 1942. Z učenci in učenkami iz 3. razreda smo naredili uvod, kolegica zgodovinarka Maria Kušej je predstavila zgodovinska dejstva. Potem so otroci imeli nalogo, da so se doma s starši in starimi starši o tem pogovarjali. Skupaj smo ustvarjali novo vrsto čisto kratkih zgodbic, ki se imenujejo graphic-novel. S kratkimi besedili in z risbami so mladi sami oblikovali brošuro v velikosti A3, pa tudi vsak otrok je zase naredil brošuro z uvodnim besedilom in slikami, ob katerih sta oblačka za slovensko in nemško besedilo. V sklopu tega projekta bomo obiskali še Peršmanovo domačijo. Z učenci in učenkami smo se pogovarjali o pregonu od prvih ur, ko so prišli gestapovci in so družine pozvali, da se morajo odpraviti, pa vse do taborišč.« 

Risanje proti pozabi 

Šolski projekt #denk_ART na pliberški novi srednji šoli je koordiniral učitelj Robert Poppernitsch. Z njim smo se pogovarjali o projektu in kaj to ozaveščanje pomeni za osebnostni razvoj otrok. 

 

Na novi srednji šoli v Pliberku poteka v šolskem letu 2018/2019 izjemen projekt #denk_ART. Učenci in učenke so se iskali sledove v času druge svetovne vojne in njene posledice za prebivalce. Kaj je bil povod, katere misli so botrovale ideji, da tej temi posvečate celo šolsko leto?

Robert Poppernitsch: Letošnji projekt gledamo kot nadaljevanje socialnih projektov, ki smo jih izvedli v zadnjih letih. Letni projekt naj odraščajoči mladini omogoča aktivno in trajno oblikovanje zavesti in to z vidika medgeneracijskih, zgodovinskih in politično pomembnih in aktualnih tem. Učencem in učenkam naj omogoča pristop do zgodovinskih povezav in to z vidika pravice in krivice. Ob upoštevanju individualnih, starosti primernih in socialno-emocionalnih pogojih naj se učenci in učenke aktivno vključujejo v delo in se tako razvijejo v odgovorne osebnosti. 

Kako so učenke in učenci sprejeli to – ne tako lahko – tematiko?

Robert Poppernitsch: Dobro in obzirno smo jih pripravljali. Ko so bili otroci že sredi delovnega procesa, so prišla na dan številna dragocena in presenetljiva vprašanja. Sledilo je veliko emocij in veliko zanimanja. Otroci se zelo dobro vživijo v vlogo drugega – ta lastnost ima velik vrednost – posebej pri tej temi. 

Kaj povzroča ta tematika v učenkah in učencih?

Robert Poppernitsch: Zamišljenost in prizadetost. Sledili so pogovori s starši in starimi starši. 

Kako ste pedagogi s šolsko mladino obravnavali to tematiko?

Robert Poppernitsch: Izhajali smo iz ene osrednje osebe – in okrog tega dekleta smo vse vključili. Osrednjo vlogo je prevzela Edith Winkler, deklica, ki je bila leta 1942 umorjena. Gradivo in informacije smo prejeli od univerzitetnega društva erinnern.at. Na ta način smo spletli pregledno mrežo, v kateri so se otroci znašli, obenem pa lahko obdelali številne pomembne podrobnosti. Odločilni pri tem delu so bili otroci sami, ki so se starosti primerno intenzivno podali v obravnvanje dogodkov. Manfred Bockelmann je za našo šolo naslikal Edith Winkler. Portret je poklonil šoli in je na ogled na trenutni razstavi v novi srednji šoli v Pliberku. Trenutno skušamo kontaktirati njeno sestro, ki je preživela holokavst in živi danes v Izraelu. Radi bi ji sporočili, da je Manfred Bockelmann narisal portret njene sestre. 

Manfred Bockelmann »slikar proti pozabi« je znan po svojih risbah otrok iz holokavsta, je delal z učenci. Kako je to skupno delo vplivalo na otroke?

Robert Poppernitsch: Bockelmann je zelo karizmatična osebnost. Otroci so bili navdušeni nad njim. Hitro je razvil dober odnos do učenk in učencev. Njegovi portreti in upodabljajoče risbe so zelo zanimale otroke. 

Katera težišča ste posvetili v tem šolskem letu projektu #denk_ART?

Robert Poppernitsch: Skupek vseh malih projektov sestavlja veliki šolski projekt. Vsebinsko so jih oblikovali učitelji in jih postavili v širši okvir. Od raznih oblik umetnosti prek človeških grozot druge svetovne vojne do aktualne družbeno-politične situacije – vse ima svoj prostor v tem projektu. Skoraj vsi učni predmeti so vključeni v projekt. Vsa šolska težišča bodo ob koncu leta zbrana v projektnem zborniku in predstavljena javnosti. 

Šolsko leto je v polnem teku. Kateri projekti v okviru #denk_ART so še v pripravi?

Robert Poppernitsch: Na naši šoli so bili člani komiteja Mauthausen Avstrija in vodili delavnico na temo »državljanski pogum«. Načrtujemo še ekskurzijo v taborišče Mauthausen, na Peršmanovo domačijo, ogledali si bomo tudi historični Celovec. Višek letošnjega leta pa bo »round table« v muzeju »am Bach« skupaj s Alexom Samyjem. Učenci, učitelji, zgodovinarji, priče časa, politiki, gospodarstveniki in umetniki bodo razpravljali na temo »Risati proti pozabi«. Navzoč bo tudi slikar Manfred Bockelmann. Ob zaključku projektnega leta mu bomo poklonili projektno kroniko denk_ART. Njegova tematika naj nas opogumlja, da razmišljamo in delujemo »proti pozabi«.

Micka Opetnik

 

Iz govora Manfreda Bockelmanna na predstavitvi projekta Risanje proti pozabi v sodelovanju z novo srednjo šolo Pliberk 8. marca v Kulturnem domu v Pliberku.

- To je umetniški projekt, a v prvi vrsti pa je to vzgojni projekt. Ogled slik je srečanje z ljudmi. Vsi ti, ki so narisani na slikah, so izginili. Naenkrat niso bili več tukaj. Lahko si predstavljate, da sedi poleg vas v šoli sošolec, ki ga nenadoma ni več. Kot otroci kmečkih družin iz južne Koroške, ki so morali v najkrajšem času zapustiti svoje domove. Tega si danes sploh več ne moremo predstavljati. 

- Ljudje, ki niso mogli delati, niso smeli živeti. Za državo so predstavljali strošek. Na teh slikah so prikazane žrtve, otroci. Rojen sem leta 1943, to je čas, ko je bila večina od teh otrok umorjena v Auschwitzu. Začel sem se ukvarjati z vprašanjem – žal zelo pozno – zakaj sem pravzaprav preživel jaz? Ker sem bil v pravem sloju? Moji starši prihajajo iz severne Nemčije, nimam nobenih etničnih ozadij, ne pripadam kakšni narodni manjšini. Ti otroci, ki so bili umorjeni, bi lahko postali moji prijatelji, če bi preživeli. Vzeli so mi moje prijatelje. Ko sem se tega zavedel, sem v isti sekundi končno ugotovil, kaj lahko delam. Holokavst je bila zame že vedno tema. Ko sem šel leta 1949 v šolo, nam nihče od učiteljev ni povedal, kaj se je zgodilo, saj so bili takratni učitelji vsi nacisti. Nacisti so me vzgajali v šoli. 

- Odločil sem se, da bom slikal otroke, ki so bili umorjeni, in spraševal sem se, kako priti do fotografij teh otrok, ki jih ni več. Spominjam se, da sem do te ideje prišel ponoči, tri leta pred svojim sedemdesetim rojstnim dnem, ko bi za moj rojstni dan organizirali veliko razstavo, na kateri bi razstavljali moje slike pokrajin. Ljudje bi se pogovarjali o meni, razlagali bi, katere moje slike imajo doma, nad zofo v dnevni sobi, ker se ujemajo z zavesami. Tega nisem želel! Za svoj 70. rojstni dan sem želel ljudem prikazati slike, ki jih opomnijo na žrtve. Želel sem prikazati, kdo so bile žrtve na Koroškem. 

- Slikam otroke, ne glede na to, od kod prihajajo. Ob slikah so napisana imena, s katerimi lahko ugotovimo, da je kdo npr. Slovenec. Na tej razstavi je več Slovencev. Narodnosti nisem pripisal, ker nisem želel delati razlik med otroki. Samo iz Grčije na primer so deportirali 70.000 ljudi, med njimi nekateri niso preživeli transporta. Dneve in tedne dolgo so bili na vlaku, v majhnem vagonu, v njem je bilo 70 oseb, ki se niso mogli usesti ali uleči, ni bilo sanitarij, ni bilo niti okna. Nekateri so umrli od lakote. To je nepredstavljivo. Najbolj so trpeli otroci, ker naenkrat niso bili več ob starših. Otroke so ločili od staršev. 

- Če pogledamo obraze teh otrok, nas pretrese. Ne vedo, zakaj so tam. Na obrazih se bere vprašanje: Sem naredil kaj narobe? Če bi jih pogledali čez tri mesece, bi vsi bili enaki – samo še skelet. Sedaj žalujemo za temi otroki. Ob smrti nihče ni žaloval za njimi, ker ni bilo nikogar več z njimi. 

- Eden od preživelih – le nekaj jih je preživelo – je povedal, kako jim je general ss dejal, da je edini izhod iz koncentracijskega taborišča skozi dimnik. Žal mi je, da vam moram razlagati tako grozne stvari, a je pomembno, da to slišijo tudi otroci, ki so naša prihodnost. Oblikovali bodo prihodnost in zato je pomembno, da so pozorni, saj se to lahko ponovi. Potrebno je poslušati, kaj govorijo ljudje. Če so proti komu samo zaradi tega, ker je na drugi strani meje ali ker je druge barve kože, potem je treba ukrepati. Naenkrat je lahko prepozno.