Letošnjo Einspielerjevo nagrado, ki jo podeljujeta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza, bo prejel kulturni geograf in kartograf Peter Jordan. Prejel jo bo za svoje prizadevanje in ohranjanje geografskih imen etničnih manjšin, kar krepi prostorsko identiteto in kulturno dvo- in večjezičnost.

Prejeli boste z Einspielerjevo nagrado, s katero odlikujejo zaslužne osebnosti za njihovo prizadevanje krepitve identitete slovenske narodne skupnosti in sožitje obeh narodnosti na Koroškem. Kako ste v preteklih desetletjih dojemali slovensko narodno skupnost?

Peter Jordan: V preteklem času sem vedno imel občutek, da nemška stran na Koroškem slovensko narodno skupnost premalo gleda kot bistveni del koroške kulture in identitete. To sem videl tudi kot veliko napako in zamujeno priložnost – zamujeno priložnost pa zato, ker ob vseevropski zavesti o regionalni pomembnosti koroška posebnost o kulturi ni prišla dosti jasno do izraza: to pa je kultura, ki se napaja iz dveh vrelcev in sicer iz alpsko-slovansko/slovenskega in bavarsko/nemškega. Koroška kultura je simbioza obeh in vidna na vseh življenjskih področjih, tako v jeziku, v tradicionalni arhitekturi, v pesmih in tudi v krajevnih imenih. Zato sem bil vesel, da je bilo s kompromisom krajevnih napisov leta 2011 in s spravo predstavnikov obeh »taborov« mogoče končati prepir glede krajevnih napisov, ki je Koroško tako zelo obremenjeval. Od takrat uživam ob bistveno spremenjenem ozračju in upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Če bi morali pogledati na to, v čem so kreposti in slabosti slovenske narodne skupnosti, kaj bi izpostavili?

Peter Jordan: Kot kreposti bi izpostavil, da se je slovenska narodna skupnost brez vsakega dvoma videla kot del Koroške in da je kot ena od dveh vrelcev koroške kulture poživljala koroško kulturno sceno. To se ne vidi samo v sorazmerju z velikostjo narodne skupnosti in nadpovprečno velikim številom njenih kulturnih ustvarjalcev, ampak tudi na nemški strani, kajti kulturna raznolikost je nalezljiva. Tako se na Koroškem niso rodili le pomembni pisatelji in slikarji, na Koroškem so doma tudi pomembni raziskovalci krajevnih imen: Matthias Lexer, Ebnerhard Kranzmayer in Heinz-Dieter Pohl.

Slovenska narodna skupnost pa z izginjanjem narečja izgublja nekaj zelo izrazitega.

Kot slabost bi omenil obžalovanja vredno izginjanje slovenskih narečij. Dejstvo je, da jih v družinah vedno manj govorijo. Erozija narečij pa ni omejena le na slovensko narodno skupnost, temveč je splošen fenomen današnjega časa in prizadene nemško govorečo stran prav tako. Slovenska narodna skupnost pa z izginjanjem narečja izgublja nekaj zelo izrazitega. Kot nadaljnjo slabost bi omenil premalo močno samozavest, kar zadeva uporabo slovenskega jezika na splošno. Jezik se v javnosti bolj skriva, kot pa uporablja, morda tudi za to, ker ga imajo za manj pomembnega kot druge jezike. To velja tudi za zelo »zavedne« člane slovenske narodne skupnosti in je v popolnem nasprotju do drugih narodnih skupnosti kot napr. Madžarov v Romuniji ali na Slovaškem. Na primer ima vsak avstrijski državljan pravico, da svojo hišo/gostilno/ restavracijo/hotel poimenuje tako, kot to želi, torej tudi na primer slovensko. Toda to se le redko zgodi.

Od zgodnje mladosti se zanimate za zemljevide. Kako zelo nove državne meje vplivajo na življenje in dojemanje ljudi?

Peter Jordan: Meje obstajajo na vseh področjih. Gre za meje zemljišča, meje občine, deželne meje, državne meje, zunanje meje EU, meje privatne sfere ter gre za carinske meje in meje valute. Od tega niso vse, ampak večina so tudi geografske meje, torej meje v prostoru. Meje imajo tudi pomembne funkcije in to ne le za upravo in pravne ukrepe, temveč tudi za prostorsko določene identitete in našo osebnost. Življenje brez meja je nepredstavljivo. To bi pomenilo, da bi se odpovedali svoji identiteti, svoji skupinski identiteti. Za slabotne pomenijo meje tudi varnost. Novih meja na državni ravni v zvezi s Koroško od prve svetovne vojne (izguba Kanalske doline, Jezerskega in Mežiške doline) z izjemo druge svetovne vojne ni bilo več. Seveda so spremembe meje do Italije in Slovenije mnogo spremenile. Mene kot Ziljana posebej fascinira misel, da je nekoč meja Karnijskih Alp, kjer je prišlo do hudih vojaških spopadov, samo še kulturna meja, ki tesno povezane spoprijateljene sosede.

Kot kulturni geograf opozarjate na kulturni pomen zemljepisnih imen. Kakšno vrednost imajo zemljepisna imena?

Peter Jordan: Iz kulturno-geografskega pogleda je njihov pomen povezovati ljudi in geografski prostor na najrazličnejše načine: Opisujejo, kaj se ljudem v njihovi okolici zdi pomembno in so tako neke vrste »zgoščena pripoved« ne le o kraju, ki ga označujejo, temveč tudi o skupnosti, ki jo poimenujejo. Poleg tega zaznamujejo kraje kot del lastnega teritorija. Geografski prostor razdelijo v posamezne objekte. Del geografskega prostora brez imena očitno ne dojemajo kot lastni objekt. Nazadnje pa podpirajo emocionalno povezanost med ljudmi in krajem.

Že leta 1988 sta opozorili na to, da je treba slovenska krajevna imena v večji meri upoštevati ne le na dvojezičnih tablah, temveč tudi v uradnih topografskih zemljevidih. Kako se manjšinska imena upoštevajo na javnih zemljevidih?

Peter Jordan: Zanimivo in seveda tudi karakteristično je, da jezikovne manjšinske pravice v uradnih topografskih zemljevidih največkrat le počasi udejanjijo. To velja na splošno in ima opraviti s tem, da prihajajo uradni topografski zemljevidi iz tradicije vojaške kartografije, v kateri je bilo treba krajevna imena in legende zapisovati samo v vsakokratnem veljavnem vojaškem jeziku. To pa ima svoj vzrok tudi v tem, da bi z uradnimi manjšinskimi imeni na zemljevidu jezikovno mešano ali manjšinsko območje postalo na »na prvi pogled« vidno in bi določilo teritorij manjšine. To je politično bolj kočljivo, kot so to dvojezični krajevni napisi, kajti na osnovi krajevnih napisov je mogoče spoznati velikost manjšinskega področja šele, če se kdo pelje od kraja do kraja. Zato ta »zadržanost« pri sprejetju uradnih manjšinskih imen v uradne topografske zemljevide ni nobena avstrijska posebnost. Prav Avstrija ima veliko tradicijo v upoštevanju manjšinskih imen v uradnih kartah. V poznem 19. stoletju so bila na Koroškem manjšinska imena zelo močno upoštevana in so pokrivala celo ozemlje zunaj dvojezičnega območja. Toda že na zemljevidih prve republike so manjšinska imena (razen v eni) skoraj vsa izginila. V drugi republiki Zakon o narodnih skupnostih iz leta 1976 z uredbo o topografiji leta 1977 pri uradnih topografskih zemljevidih ni bil upoštevan. Zato sem leta1988 na to opozoril z majhno knjižico in s pomočjo takratnega državnozborskega poslanca Karla Smolleja sprožil parlamentarni proces in uspel, da je bilo 93 takrat slovenskih oznak za vasi sprejetih v uradni zemljevid.

Prvič doživijo pripadniki manjšine priznanje in spoštovanje njihove navzočnosti in njihovega deleža identitete nekega kraja, ki jim ga s tem da večinsko prebivalstvo.

Marca letos ste predavali o pomenu zemljepisnih imen kot posrednika med človekom in prostorom. Kaj je pri tem za jezikovne manjšine posebej pomembno?

Peter Jordan: Za jezikovne manjšine ali narodne skupnosti obstajata dva razloga, da so njihova imena vidna v javnem prostoru: Prvič doživijo pripadniki manjšine priznanje in spoštovanje njihove navzočnosti in njihovega deleža identitete nekega kraja, ki jim ga s tem da večinsko prebivalstvo. Drugič podpirajo zemljepisna imena s svojo emocionalno navezanostjo na domovino navezanost manjšine na kraje in pokrajine, v katerih živijo. To pa lahko večinsko prebivalstvo samo odobrava in je pravzaprav zelo nespametno, če večinsko prebivalstvo manjšini prepreči pravico do vidne dvojezičnosti.

Drugič podpirajo zemljepisna imena s svojo emocionalno navezanostjo na domovino navezanost manjšine na kraje in pokrajine, v katerih živijo.

Še en pogled na Koroško. Leta 2020 se Koroška spominja 100-letnice plebiscita., Kaj mora biti v središču te obletnice?

Peter Jordan: Z mojega vidika in seveda v prvi vrsti s strani večinskega naroda, bi bilo treba še bolj poudariti, da se napaja bistvo Koroške iz dveh vrelcev, ter da slovenska narodna skupnost ni prišla na Koroško po zgodovinskih slučajih ali je pri Koroški ostala manjšina, temveč da je celo najstarejša od obeh sedaj tu živečih narodnih skupnosti ter da je skupno koroško kulturo od vsega začetka zelo močno sooblikovala. Brez slovenske narodne skupnosti bi bila Koroška drugačna dežela. Kot toponomast si želim, da bi prišla ta skupna kultura zelo vidno do izraza v pokrajini imen, v kateri postanejo vidna imena alpskoslovanskega izvora v vseh delih dežele. Ta vidnost imen ali na krajevnih napisih ali v zemljevidih bi bila posebno priznanje slovenske narodne skupnosti za njen pomembni kulturni prispevek tej deželi.

POgovarjal se je Vincenc Gotthardt.