V Lovankah, v fari Dobrla vas, živi Martin Wastl. Življenje mu ni prizanašalo. Ko je bil star komaj dva meseca, je umrla njegova mama. Z veliko hvaležnostjo govori o teti, svoji krstni botri, ki ga je z ljubeznijo vzgajala, njene tri hčerke pa so ga sprejele kot svojega brata. Z veliko hvaležnostjo in veseljem, da sta se spoznala in skupaj preživljata življenje, pripoveduje o svoji ženi. Posebej izpostavlja, da ga je žena zelo podpirala pri vseh njegovih aktivnostih za dobro skupnosti. In mnogo je dobrega, ki ga je Martin Wastl storil za slovenščino, kulturo, politiko in gospodarstvo.

V zgodovini njihove družine je žal zareza kot pri mnogih koroških družinah. »Starši so bili izseljeni. Iz Frauenauracha so prišli maja, jaz sem se rodil novembra leta 1945. Mama se je prehladila in umrla, ko sem bil star dva meseca,« pripoveduje Martin Wastl, ki je bil rojen kot šesti otrok. Prej je bilo tako, da so morali krstni botri prevzeti odgovornost za otroka, če staršev ni bilo. »Tako sem imel srečo, da sem prišel k Zundru v Kokje, kjer je bila atejeva sestra, ki je bila moja krstna botra.« Tam je odraščal, hčerke Marija, Nežka in Ana, stare so bile že čez 15 let, so majhnega dojenčka sprejele kot brata. Hvaležen je za to novo družino, ki mu je nudila trdno sidro tudi za slovenščino in vero.

Ko je bil Martin Wastl mlad, so bili v Dobrli vasi še trije duhovniki: dva kaplana in prošt. »Tega si danes misliti več ne moreš. Eden od kaplanov se je vedno ukvarjal z mladino, pri farni mladini smo zelo veliko pridobili,« se spominja enega od najlepših časov. Duhovniki imajo velike zasluge za ohranjanje slovenščine. Vsako zimo so prirejali igre, večere, srečanja, tam so peli narodne in cerkvene pesmi. Tam, kjer je zdaj vrtec Mavrica, je bila prej farna dvorana. Potem so postali starejši »in nismo se več šteli k mladini.« Društvo je v tem času mirovalo. »Na papirju je SPD Srce še obstajalo in potem smo si namislili – skušajmo poživiti društvo. Začeli smo ustanavljati mešani pevski zbor, folklorno skupino in otroški zbor. Igralsko skupino je večinoma vodil Polde Zunder, sedanji dekan. Mešani zbor se je tudi razvil, lepe nastope smo imeli naokoli in tudi doma, poleg tega pa smo začeli prirejati prireditve Dober večer, sosed, po vzoru Radiš in Železne Kaple, da bi izboljšali ozračje med narodnima skupnostima. V samostanu smo imeli vsako leto veliko prireditev, dvakrat je bil tukaj Slavko Avsenik.« Deset let je bil Martin Wastl tudi predsednik SPD Srce Dobrla vas. »Tajnik je bil takrat Martin Pandel, ki je dober organizator, in sva bila zelo povezana.«

Po končani kmetijski šoli v Podravljah se je učil za zidarja. Nato je prevzel kmetijo v Lovankah. »Stric, očetov brat, je bil tukaj doma. Umrl je leta 1944, njegova žena je kmetovala, kolikor je mogla, naslednikov ni bilo. Potem pa sem imel jaz to srečo, da sem podedoval kmetijo, a pri hiši ni bilo enega orodja, ljudje so kar prišli in vzeli. Vse sem moral ustvariti na novo. Če ne bi imel žene, ki bi mi toliko pomagala, ne bi bilo mogoče, en sam človek tega ne zmore.« Žena je doma iz Št. Vida v Podjuni, iz Horc. Pela je pri Danici in prav kultura ju je povezovala. Ustvarila sta si družino, imata osem otrok in enajst vnukov. Na kmetiji sta se ukvarjala v glavnem s proizvodnjo kravjega mleka in prašičerejo. Sedaj salame prodajajo na domu, zanimanje je veliko. S skrbjo spremlja razvoj kmetijstva vidi prihodnost tudi v majhnih kmetijah.

Za sodelovanje v Enotni listi ga je, še zelo mladega, nagovoril Luka Sienčnik. Martin Wastl je bil kar nekaj period v občinskem svetu. »Ozračje v občinskem svetu sedaj ni več tako zastrupljeno, kot je bilo prej. Domov sem dobival tudi grozilna pisma.« Čeprav se izboljšanja ozračja veseli, ga boli, da izginja slovenščina iz družin kot pogovorni jezik. Pa še nekaj ga zelo boli: izguba banke. Spominja se, kako so obnavljali dvorano nad Posojilnico, koliko so investirali v to, tudi svoj čas. Trideset let bil v odboru Posojilnice Podjuna, od tega dvajset let predsednik.

Posebno povezavo ima Martin Wastl tudi z Nedeljo. Teta Neža, pri kateri je odraščal, je vedno raznašala Nedeljo in Mohorjeve knjige. Velikokrat ji je pomagal. Če ni imela časa, je on raznašal Nedeljo. »Prej je skoraj vsaka hiša imela Nedeljo. Takrat je bila tudi priložnost za pogovor.« Martin Wastl pravi, da bi brez vere težko živel. Človek potrebuje oporo v Bogu. In tudi v soljudeh. Na vprašanje, na kaj je najbolj ponosen, brez premisleka takoj odgovori: »Na družino.« S tem je povezan tudi njegov letošnji jubilej – z ženo bosta jeseni obhajala 50. obletnico poroke.