Hanzej Dersula sedi pred mizo in pogleda na knjigo sledmi, ki povedo, ta je bila knjiga v preteklih desetletjih večkrat na dan vzeta v roke. »Brevir je moj program,« pravi zadovoljen. Nad mizo so pritrjene ikone, če se obrne na desno, pa na steni visi njegov novomašni križ. Hanzej Dersula praznuje te dni svojo 90-letnico in je zadovoljen v sobi v domu ostarelih v Pliberku. Jože Valeško, predsednik Sodalitete hudomušno doda: »Izpolnil sem njegovo voljo, ker mi je rekel, da želi v Pliberk«.

Pa je »stric Hanzi« v domu ostarelih v Pliberku že v najkrajšem času doživel že nekaj presenečenj. V domu so ga nekateri spoznali kot »strica Hanzija«, ko je še pisal v otroški reviji Otrok božji otrokom. O tem času pred davnimi desetletji pravi, da je »to bil moj najlepši čas«, ko se je lahko srečeval z otroki in »sem z njimi korespondiral«. Veliko veselje je to bilo zanj. Načuditi pa se tudi ni mogel, koliko ljudi pozna tu v domu in koliko ljudi pozna njega.

Hanzej Dersula je po krajši odisejadi začel novo življenjsko obdobje v domu ostarelih v Pliberku. To opisuje takole: »Vesel sem, da sem v okolju, ko morem dihati.« Na vprašanje, če ga kaj skrbi odgovori s tremi črkami: »Nič«. Pa vendar tako zelo nič ga le ne skrbi. Sprašuje se, kako bo z mašo v nekdanji fari ob njegovi 90-letnici 1. maja 2026. Spet bo za oltarjem, kjer je stal desetletja dolgo nedeljo za nedeljo in med tednom. Biti duhovnik mu je bila srčna zadeva in v veliko veselje. Ko je prišel v novo župnijo, sprejem zanj ni bil zelo prisrčen. Zbiranje podpisov proti njemu in tudi fizični napadi. In je odpustil. Kako duhovnik odpušča? »Par dni pozneje sem šel k temu, ki me je najbolj napadel in mu čestital za god.« Nekateri so se tedaj čudili, ali je to mogoče. »A pozneje sva postala prijatelja.«

Nova maša Hanzeja Dersula je bila praznik hvaležnosti, da je postal duhovnik. Šele ko se je sestra poročila in sta z možem prevzela domačo kmetijo, je lahko odgovoril na Gospodov klic. V otroštvu je doživel veliko bolečino. »Mama je na praznik sv. Štefana leta 1946 pri šolskih sestrah doživela srčni napad in tam umrla. Leto prej je umrl atej, ki ima svoj grob v Berlinu. Ob smrti sta bila stara 38 let.« Hanzej Dersula je bil ob materini smrti star 10 let, sestri sta bili še mlajši. »Moje tete so se že dogovorile, kdo bo vzel katerega od otrok. Naslednji dan pa so prišli vaščani in so prosili mojega starega očeta, da bi za nas skrbeli stari starši. Oba sta bila že zelo zgarana, a sta nas spremljala z vso ljubeznijo. Vsa vas nam je pomagala, skupaj s šolskimi sestrami, ki so naše velike dobrotnice do danes. Tako smo ostali skupaj doma v Št. Petru pri Št. Jakobu,« pripoveduje Hanzej Dersula.

Na praznik nove maše je bilo veselje veliko, da je zmogel to pot. Kljub bolezni je zmogel opraviti vse izpite, ki so bili potrebni za posvečenje. Ko je škof sprejel kandidate na pogovor, ga je vprašal, kam bi si želel. Hanzej Dersula mu je rekel: »Samo ne v mesto, želim nazaj h kmetom.« Škof Köstner ga je poslal za kaplana v Šmihel, kjer je deloval osem let, bil je mladinski voditelj za dvojezično ozemlje, kot »stric Hanzej« je sodeloval pri reviji Otrok Božji. Leta 1979 ga je poklical škof Köstner in mu dejal, da bo prevzel faro Grebinjski klošter, »levo in desno pa sta dve fari z zelo bolnima duhovnikoma«, tudi to bom še dobil. Škof sam je rekel, da je tukaj germanizacija šla prehitro, naj to preobrnem in uvedem malo več slovenščine. Težko nalogo mi je dal, a potem je stoodstotno stal za menoj.« Tako je Hanzej Dersula od leta 1979 oskrboval faro Grebinjski klošter, septembra 1980 je dobil še Rudo in decembra 1980 še Grebinj.

Hanzej Dersula je znal na tiho tudi trpeti. Prva leta v omenjenih farah niso bila najprijetnejša, saj je moral vedno znova slišati opazko, da dušni pastir »sicer dobro dela, toda škoda je, da je Slovenec«. Vendar čas je prinesel svoje in nekateri so le uvideli, da je slovenska beseda vrednota in da župniku Dersuli gre za spoštovanje do izročila prednikov. Mnogi, predvsem starejši, so mu bili hvaležni, da so z njim lahko govorili »po domače«, nekateri so mu »po domače« izrekli tudi ene zadnjih besed v življenju.

Zlato pravilo v življenju župnika in človeka Hanezaj Dersula je bilo vedno: Biti med ljudmi. In tako je ostalo tudi sedaj. Mnogi, ki ga pridejo obiskat v dom, mu omogočajo, da je še vedno med ljudmi. vg

Hanzi Dersula, rojen leta 1936 v Št. Petru v Rožu, je od leta 1959 do leta 1965 obiskoval gimnazijo v Hornu v Nižji Avstriji, kjer je maturiral leta 1965. Nato je študiral od leta 1965 do leta 1971 v celovškem bogoslovju in je bil leta 1970 posvečen v duhovnika v Celovcu. Od leta 1971 do leta 1979 je bil kaplan v Šmihelu nad Pliberkom. Od leta 1979 je Dersula župnik v Grebinjskem kloštru. Od leta 1980 je še župnik na Rudi in v Grebinju. Od leta 1991 do leta 2013 je bil poleg tega dekan velikovške dekanije.
Za svoj zasluge je leta 1986 prejel naziv škofijski duhovni svetnik in je bil leta 2014 imenovan za monsignorja.