Nedeljin urednik Vincenc Gotthardt me je prijazno povabil, naj zapišem za božično prilogo cerkvenega tednika ob vstopu v praznične dni in ob previsu leta Gospodovega 2021 v verjetno nič manj epidemijsko, kot je bilo poslavljajoče se leto, svoja razmišljanja, čustva in izkustva domala 85 življenjskih let v spominskem, razmišljujočem zapisu ob mislih na božič nekdaj in danes.

Ne bo narobe, če naglasim, da utegne biti v takem spominjanju na pretekla obbožična doživetja, ko jih primerjam z današnjim načinom praznovanja božične skrivnosti, ne le kanček, marveč zvrhana mera nostalgije, svojevrstnega domotožja in razkrivanja doživetih preteklih dni. Moja žena me kdaj pa kdaj zbada, da živim često v spominih na pretekle dni. Kako da ne, ji potem odvrnem, ko pa je teh dni dosti več od tistih, ki me še čakajo, upoštevajoč, da jih vsakčas lahko pretrga božji načrt. Zlasti še tudi, ker se v človekovo psiho, v njegov spomin seve zasidrajo pretežno le prijetni spomini, »Miklavževi« tako rekoč, medtem ko »parklje« radi potiskamo v podzavest.

Otrokov spomin – z mamo sva se šele kratko pred božičem leta 1945 vrnila iz nacističnega pregnanstva – se ustavi ob prvem povojnem skromno okrašenem božičnem drevescu in ob v slovenskih družinah običajnih jaslicah. Pod drevesom so bile le stare, rabljene smuči, zaenkrat še brez potrebne smučarske obutve. Morda od tod izvira moja vseživljenjska nešportnost, ki mi je na Plešivcu pri smučanju pripomogla le do zadnjega mesta pri tekmovanju na smučeh z Vrha nad plešivškim internatom. »Tolažilno nagrado« so organizatorji imenovali evfemistično to spričevalo smučarskega dneva. Enotedenskega smučarskega tečaja, ki je bil kmalu nato, se nisem udeležil in tako lahko v tistih »prostih« dneh z navdušenjem prebiral obsežni zgodovinski roman Der Kanzler von Tirol, ko sem obenem obiskoval nadomestni pouk v meni dotlej neznanem razredu, medtem ko so sošolci plužili zasnežene okoliške hribe – kajpada brez liftov in z vsakokratnim vzponom na vrh le s pomočjo lastnih naprezanj.

S 25. decembrom leta 1946, drugim božičem v podraveljskem domovanju brez zloglasne prepovedi povratka na Koroško, torej brez t. i »gauverbota«, povezujem trajni spomin na darilo v obliki knjige, kajpada tudi stare, ki mi jo je prinesel Božiček. Vanj sem z otrokovo vnemo veroval še do tega dogodka: Im engsten Ringe. Knjiga je izšla v času nacizma, iz nje je zaradi tega nekdo iztrgal vse podatke o založbi, tudi uvodne besede o nemštvu in njegovi zveličavnosti, saj se prične šele s petnajsto stranjo. V vsebinskem kazalu kar mrgoli »knechtov« Ruprechtov in podobnih mitičnih aliteracij. Pač: Hohe Nacht der klaren Sterne. Povsem brez Jezusovega rojstva. Vseeno mi zaradi okoliščin, kdaj in kako mi je bila podarjena ta antologija, ostaja v spominu in kdaj pa kdaj še segam po njej. Spomin je ostal živ tudi zaradi bolezni v tistih pobožičnih dneh, ki me je priklenila za teden dni na posteljo in mi narekovala branje besedil od a do ž in skrbno risanje lepih ilustracij. Slovenske knjige in slovenski časopisni tisk je bil k sreči tedaj tudi že prisoten ter živel in rasel v naši hiši z Nedeljo, s Koroško kroniko, z Möderndorferjevimi pripovedkami celjske Mohorjeve – pač idejno sobivanje dveh vsak po svoje ideološko obremenjenih jezikov, ki se ga komaj desetletni otrok še pred odhodom v plešivški internat nad Gosposvetskim poljem ni zavedal.

Tako se vrstijo na asociativen način spomini na prve povojne božične praznike.

Med najbolj oblikovalna doživetja sodijo moje polurne hoje k polnočnicam na zasneženih poteh iz domačih Podravelj v skočidolsko farno cerkev. Avtomobilov tedaj skoraj ni bilo, ceste so bile neplužene, mraz hujši od današnjega, tako da so pod škornji na srenu odmevali koraki. In po vrnitvi s polnočnice je mama poskrbela za običajni vroči čaj tudi že s kapljico ruma in za domače pecivo. Kako se je tedaj prilegla toplota, ki jo je izžareval domači štedilnik.

Ker je tudi moja žena odraščala v podobni podeželski skromnosti, znava oba ceniti pridobitve sodobne civilizacije, ki jih uživamo dandanašnji v svojih domovih.

Iz bogate zapuščine skočidolskega avtorja celega kozmosa iger in dram Jaka Špicarja se mi ob spominu na božič pod bandero sv. Marjete, zaščitnice skočidolske cerkve, živo prikrade v zavest članek Koroški spomini, ki ga je objavil Špicar v časopisu Jutro za Sveti večer leta 1936. Preroško, skorajda jokavo zapiše o obisku polnočnice v domači skočidolski cerkvi tole:

»Štirideset let! In danes bo stopil v isti cerkvi (namesto tedanjega legendarnega župnika Antona Gabrona, op. RV) pred isti oltar prijatelj, gospod Tomaž (Ulbing, op. RV), zapel bo Gloria in excelsis in na koru bodo odgovarjali glasovi slovenskih fantov in mož. Ko pa se bo narod vračal domov, bomo med mladimi čuli le nemško govorico. Stari stebri počasi padajo, v grob legajo slovenske matere in ob Dravi stoji majka Slavija in trepeče za svojo deco in rodno zemljo. Blizu je čas, ko bo prekoračila Dravo in stopila na vrh Karavank.«

In danes – dodajam – so tudi ti »slovenski fantje in možje« na koru farne cerkve in po vseh cerkvah moje občine docela utihnili, kakor je utihnila vsaka slovenska beseda po vaseh.

Romarju skozi desetletja se misel ustavlja ob raznih postajah in dogodkih. Sprašuje se, ali smo ob vsem prizadevanju po blagostanju, izobilju in množenju dobrin, pridobili na globini praznovanja božičnega misterija. Razmišljam o preobilno obloženih darilnih mizah pod božičnim drevescem. Kako zadovoljni smo bili otroci s skromnimi povojnimi darili, ki so jih naši starši le s težavo znali priskrbeti! Ne kaže pa ob vsem izobilju in mnogokrat pojavljajoči se notranji praznini pozabiti na vse gorje, ki obvladuje velike dele sveta. Papež Frančišek je pri svojem nedavnem obisku begunskega tabora na otoku Lesbos opozoril na nepopisno revščino in bedo, ki vlada tam v taboriščih pribežnikov, pa ne samo tam, marveč tudi ob belorusko-poljski meji in v mnogih drugih predelih sveta.

Božič leta 2021 je povsem drugačen od tistega v mojem otroštvu.

Pandemija nas pesti, še več, nas razdvaja, da dobesedno ne zadihamo več kakor nekdaj. Notranjepolitične razmere so dobrodošlo sredstvo raznim avanturistom in krivim prerokom, da podžigajo razdor.

Ob vsem napredku na civilizacijskem, zlasti tudi na znanstvenem in zdravstvenem področju, se nam, kakor se zdi, neustavljivo spreminja podnebje z učinkom tople grede. Dostikrat razmišljam, kakšen svet bomo zapustili svojim vnukom in pravnukom.

Ali lahko brez slabe vesti praznujemo ob bogato pokritih mizah božične in novoletne praznike?

Reginald Vospernik

Družinska kronika Vospernikovega rodu

Na začetku je bil zaklad papirjev

Zakaj naj bi Reginaldu Vosperniku šlo drugače kot vsem drugim, ki začnejo z raziskovanjem svojih prednikov. Dokler ni vse do zadnje pike raziskano, ne morejo nehati. Tako je šlo tudi Vosperniku, ki je pred kratkim v samozaložbi izdal 400 strani debelo knjigo o svojih prednikih z naslovom »Rodovnik in kronika družin Vospernik in Kupper od 1611«.

Že pred 15-imi leti je izdal družinsko kroniko, ta je pošla. Marsikdo bi se zadovoljil s tem, kar je tam že imel zapisanega, zbranega in dokumentiranega o svojih prednikih, toda hotel je zbrati vse, kar je dosegljivo in kar je še mogoče najti v kakem zasebnem in drugem arhivu. Knjiga je nastajala v preteklih letih, dopolnjeval pa jo je v letih 2020 in 2021. Po upokojitvi leta 2000 je lahko svobodneje razpolagal s časom in se končno zagrebel v vse to, kar je izbrskal. Takole piše v uvodniku: »Vir pri nastajanju mi je bil poleg osebnih spominov zaklad papirjev, ohranjen po srečnem naključju v osebnem arhivu in na domačem podstrešju in v kleti, potem tudi pogosti pogovori s sorodniki in znanstveniki, zgodovinarji in publicisti ter obiski v škofijskem in deželnem arhivu v Celovcu, prav tako pa stiki s Slovenskim znanstvenim inštitutom v Celovcu in SAZU v Ljubljani ter študij ustrezne literature.«

Na koncu knjige je pripet rodovnik družine Vospernik. Ta rodovnik sta izdelala Reginald Vospernik in Hans-Peter Lesjak. Objavljen na listu velikosti A2 z najpotrebnejšimi podatki ob vsakem imenu. Da je to zapisano v majhni pisavi, ne čudi, saj je že tu nakazana pot, ki jo je šel avtor knjige Reginald Vospernik: ta pot je izredno spoštljiva in natančna pri posameznih opisih prednikov, hkrati pa odpira z objavo pisem, ki so jih pisali njegovi predniki, spoznati svet, v katerem so živeli. Neverjetno, koliko pisem se je ohranilo in kako dobro so obvladali oba deželna jezika kljub svoji razmeroma nizki šolski izobrazbi. Da, pisma so posebna dragocenost te knjige, ki lahko tudi zaboli. Koliko pisem je bilo na Koroškem v družinah napisanih in so se zgubila, da ne uporabim besed »vrgla stran«? Ta knjiga ni le dragocena za rodbini Vopernik in Kupper, temveč je pomemben dokument za zgodovinsko etnološko raziskovanje življenja na Koroškem. Pa še nekaj je razvidno iz knjige. Vospernikov rod ni večno pisal pisma samo na roko, temveč med njimi se pojavijo tudi prva pisma, napisana s pisalnim strojem. Janko Vospernik je iz zdravilišča Toplice Dobrna napisal leta 1928 staršem pismo s pisalnim strojem. Reginald Vospernik je svojo knjigo pisal na računalniku. Tudi to govori o spremembah, ki jih je Vospernikov rod doživljal skozi pretekla stoletja.

Rodovnik je eno, pisma so drugo, bogastvo knjige je tudi v obsežnem slikovnem delu in številnimi pisnimi dokumenti, ki segajo do leta 1600 in tako opisujejo zgodovino Vospernikovega rodu vključujoč družine Kupper, Sakoparnik, Gröblacher, Herzmansky in Hoja. Knjigo zaključuje izčrpen nemški povzetek.

Kdor želi potovati skozi zgodovino in čas Koroške, to lahko stori ob rodovniku in kroniki družin Vospernik in Kupper. Potovanje se začne leta 1611 in sega do danes. Knjigo je mogoče kupiti v obeh slovenskih knjigarnah ali pri avtorju in izdajatelju Reginaldu Vosperniku (vospernik@aon.at). Cena je 35 evrov.