Pravzaprav, in to mi bo vsaka bralka in vsak bralec potrdila oziroma potrdil, smo v 21. stoletju v času novih tehnologij in neizmernih možnosti, kjer smo navajeni, da potujemo kratko malo po vsem svetu, kadar se nam to zahoče in če nam tega pravkar kakšna pandemija, ali pravilnejše sindemija, ne oteži, saj je bistvo sindemije, da poleg razširjenja bolezni po vsem svetu – pandemija v prvotnem pomenu – , zlasti propadajo vsi zdravstveni sistemi, zdravstvene ustanove in številni ostali stebri sodobnih družb.

Zato je tem bolj zanimivo, da še vedno odkrivamo ob svojih potovanjih v bližjem svetu starodavne božje poti svetnikov in njihove legende, ki nam razodevajo globlje spoznanje in zgodbice nekdanjega vsakdanja, daljnega nekdanja – ali pa nas postavljajo pred nova vprašanja.

Tako je tudi s svetim Romedijem, ki ima svojo romarsko pot iz domačega Thaura pri Innsbrucku vse tja do njegovega svetišča pri Tavonu. Le-ta Tavon se nahaja v nekdanji občini Coredo, po domače Corèt, v sodobni združeni občini Predaja, po domače Pradaia, visoko nad neizmerno veliko Nonsko dolino, po italijansko Val di Non, nemško Nonstal ter v domači ladinščini Val de Non v Trentinu, kjer se še danes govori, ne dva, ampak, kot kažejo domača krajevna imena in njihove krajevne table, kar tri jezike. In ta dolina Non je, to moramo tudi tokrat kot marsikje poprej priznati, dokaj večja od našega Celovškega polja v osrčju naše dežele, pa četudi je le-to tako veliko, da se vse bolj razširjata po njem glavno mesto dežele in novi čas.

Toda brž se postavlja nam le pomembno vprašanje, kako to, da pripisujemo svetemu Romediju – tudi Romedio in Romedius – ne le medveda, ampak tudi zlomljeno nogo in ali je slednje sploh v skladu s pravili svetnikovimi? Pravo globoko teološko vprašanje torej.

Res je, da je naš svetnik, sveti Romedij, bolj znan po severni Italiji, po Tirolskem, na Bavarskem in v Baden-Württembergu. Znan je zlasti v Trentinu, ki so mu nekoč tudi rekli Laški Tirol, pa čeprav so s tem skupnim imenom poimenovali pokrajino, kjer so živeli tako Italijani kot tudi Ladinci s svojim lastnim starodavnim jezikom, ki je bil nekoč mnogo bolj razširjen po alpskem svetu, tako da nekateri učenjaki menijo, da je bila prav staroladinščina ali takratna lokalna živa naslednica latinščine izvirni jezik prevoda krščanskega besedišča in verskih besedil v staroslovenski jezik Karantancev, kot to lahko zaključimo iz udomačenih besed, ki smo jih prevzeli iz latinskih oziroma staroladinskih virov, kot so to angel, nedelja, binkošti, oltar ali drugi v znamenitih Brižinskih spomenikih. Tudi naš salzburški Modest bi bil ladinskega porekla, saj so Ladinci še živeli v ozkem stiku z vsemi sosedi, tako s salzburškimi Bavarci kot tudi s Karantanci. Tako je bil Modest idealen pastir in misijonar svoje krščanske vere v mogočni in prestižni deželi, kneževini Karantaniji, ki je takrat še verovala v svoja slovanska božanstva, kot nam to pripoveduje legenda drugega svetnika in deželnega patrona, karantanskega vojvoda Domicijana z Miljskega jezera na Zgornjem Koroškem ali pa do danes ohranjeni troglavi kip, morda celo malik Triglava, na vrhu Štalenske gore v osrčju dežele Koroške, od koder je mogoče videti goro Triglav prav v svoji mitotvorni obliki s tremi vrhovi in to samo od tam.

Pripetilo se je torej, da sva se podajala na pot še neznanih vprašanj življenja in še ne dognanih spoznanj po deželi južni Tirolski in po Trentinu, ki je izredno privlačna za številne popotnike božjega sveta, saj je tako radodarna z naravnimi lepotami, z bogato kulturno dediščino in z milim podnebjem, ki že uživa toploto Jadrana, Mediterana.

Sam Meran ali Merano, najina izhodna točka in nekdanje glavno mesto dežele, izžareva to bogato dediščino in še privlačnejše sozvočje kultur, saj boste tu jedli najslastnejše pice, kot jih znajo pripravljati le pravi italijanski pizzaioli – čarobniki pic od vrha Dolomit do južnega rta Sicilije pri Sirakuzi.

Kar visoko nad Meranom pa kraljuje mogočni grad Tirol s svojo istoimensko vasjo in s svojimi rdečo-belo-rdečimi okenskimi polkni in ponosno opozarja na tirolski delež zgodovine, ki je v marsičem podoben ne le koroški, ampak številnim drugim usodam v času novega urejanja političnih meja v Evropi po končnem razpadu starega fevdalnega reda ob koncu prve svetovne vojne, ki je bila mejnik zgodovine, saj je predstavljala zaključek procesa, ki ga je začela buržoazna revolucija leta 1848 in z njo pospešujoča se industrializacija, ter bila hkrati začetek nove tragične dobe človeštva v 20. stoletju z neizmerno netoleranco do drugega. Kar je bilo tisočletje samoumevno, je postalo nesprejemljivo, in tako je vsaka evropska država zanikala človekove pravice »novim« narodnostnim »manjšinam« in jih zatirala. Le okoliščine so bile drugačne in samopodoba tako imenovanih »manjšin« je pogosto zaznamovala nadaljnji razvoj, tako da so Tirolci vse do danes ponosno ohranili svojo identiteto in svoj jezik.

Toda pogosto dajemo politični zgodovini preveliko oblast nad našim življenjem, tako da bo že prav, če se je osvobodimo in pustimo zgodovino za seboj in se podajamo na božje poti, ki nam korak za korakom predočajo lepote življenja in bogastvo, ki nas obdaja in se ga lahko načudimo in razveselimo.

To nama je prav razodela naslednja stranpot na poti svetega Romedija, znamenita pot ob napajalnih kanalov visoko nad dolino in nad širnimi polji sadovnjakov jabolk, hrušk in drugih sadežev ter vinogradov, po katerih je Južna Tirolska tako poznana. Južni Tirolci in Južne Tirolke obeh jezikov imenujejo te napajalne kanale s pojmom »Waal« ter vzdrževalne poti ob njih »Waalwege«. Ladinska poimenovanja raznih krajev ual, aual ali acàla, pa nam potrjujejo latinski izvor besede, ki jo tudi prepoznamo v besedah kanal in v latinskem aqualils. Tako se v besedi prepletajo jeziki, kulture in kulturne veščine. Ti kanali so namreč še danes zelo pomembni prav tam, kjer je načeloma premalo padavin. Vsekakor nam znameniti »Waalwege« razodevajo čudovite poglede na bogato poljedelsko dolino reke Etsch, italijansko Adige ali ladinsko Adesc s svojimi sadovnjaki in vinogradi.

Ta mila in lahkotna pot in pokrajina sta posejani z lepimi pogledi na številne srednjeveške gradove ali njihove ruševine, ki še danes krasijo številne krne in vrhove hribov tamkajšnjih okoliških krajev.

Seveda je stvar drugačna, če se odpraviš peš na pot kot nekdaj berači in svetniki. Njihovi nasledniki, sodobni meščanski pohodniki jih namreč nekako oponašamo, le da gremo od ruševine do ruševine visoko nad dolino in nato spet v dolino. Takrat spominjajo večni zakoni fizike in geografije, ter v kamnih izklesane geologije, kako težko je bilo nekoč priti do teh gradov, pogosto na ozkih, sicer utrtih, pa vendarle spolzkih pešpoteh ob globokih propadih in strminah.

Nekoč je vrlim junakom v težkih oklepih le misel na kakšno dolgolaso grajsko frajlo ali dečvo (dekle) visoko v utrjenih stolpih dajala notranjo moč za premagovanje strahu in zakonov fizike. In kdo ve, morda je nama tudi duh kake Veronike ali Bernadetke dal tisto mero verovanja, da sva prispela do čarobne ruševine grada Hocheppan visoko nad vasjo Eppan an der Weinstraße ali Appiano sulla strada del vino. Danes ta grad sprejema svoje številne miroljubne goste z vsega sveta z najboljšimi domačimi dobrotami na čarobnem dvorišču in s kapelo, kjer se nahaja najpomembnejši cikel romanskih fresk v deželi z začetka 13. stoletja.

Toda pohodniki niso željni le duševne hrane. Zato je treba omenjati domačo specialiteto, namreč v olju spečeno sladico, brizgano pecivo iz testa enakem tistemu ziljskih fancovtov ali naših poljanskih velikonočnih krapov s Celovškega polja. Domačini jih imenujejo Strauben ali pa po italijansko straboli, ladinsko pa fortaia ali faneda. Še tekoče testo vbrizgajo v vroče olje v dolgih prepletajočih se kačah v obliki krožnika. Ko je testo spečeno, ga dajo na krožnik in ga posipajo s sladkorjem v prahu in ga strežejo z marmelado domačih gorskih brusnic. Kakšno razodetje!

Kot da bi alpska kuhinja našla navdih v lahkotni kuhinji italijanskega juga in ustvarila čisto svojo kulinarično umetnino, ki vam jo streže fleten Južni Tirolec v znamenitih iharcah ali pa fletna Južna Tirolčanka z očarljivem nasmehom.

Toda vsaka tako sladka božja pot nas brž spomni na dejstvo, da ni svetnika, ki ne bi trpel in pretrpel kakšen poseben izziv, pogosto skušnjavo temnih sil.

Prav na to spominjajo ledene jame na vznožju gore Gandberg ali Ganda pri nam že znanem Eppanu – Appianu. Domačini jim rečejo Eppaner Eislöcher ali pa le buche di ghiaccio di Appiano. Zares je to mrazišče prava prispodoba temnih sil ledenega pekla, kajti tudi v najtoplejših poletjih tam piha mrzel veter in visoko leži mrzel zrak v geološki »depresiji« dolgi kakih 200 metrov in široki približno 50 metrov, ki jo je ustvaril podor gore, podobno kot to poznamo pri našemu Dobraču na Zilji. Posebnost tu je, da je gora iz trdega porfirja, iz katerega so Stari Egipčani izklesali, z nam neznanimi orodji in tehnologijami, veličastne sarkofage, kipe in obeliske. Porfir je zares tako trda skala, da se ob podoru ni zdrobil in so tako ostali številni zračni kanali med skalami. Dodatno je podor gore ustvaril dolinico na vznožju gore, kjer ni naravnega površinskega odtoka, kot si to lahko predstavljamo pri kakšni ledeniški mureni. Visoko zgoraj piha topel zrak v številne odprtine med skalovje. Po zakonih fizike in aerodinamike, ter tako imenovanega konvektivnega zračnega premikanja, se v le-teh zračnih kanalih zrak shladi ob mrzlih skalah in se izteka v dolinico, kjer se mrzel zrak zadrži do kakih petih metrov višine in tako tvori jezero večnega mrazu. Tu najdemo nad 500 vrst rastlin, ki so bolj značilne za visokogorje kot za milo dolino. Domača legenda nam pripoveduje, da je bog štrafal – kaznoval prebivalce mesta za njihovo svetoskrunsko dejanje in mesto kratko malo pokopal pod skalovjem.

Vsekakor, ob tem mrazu ne veš, ali si želiš pekel vroč ali mrzel kot led, upanje le ostaja, da nam bo obisk svetišča svetega Romedija prihranil podobno usodo. In prav to je že skoraj naslednji cilj najine pešpoti po Južnem Tirolskem in po Trentinu na zares sončni strani Alp.

Pot najprej še pelje ob dolgem grebenu gore Mendelkamm ali Costiera della Mendola, ki je hkrati tudi ločnica med dolinama Etscha – Adige ter dolino Nonstal – Val di Non ali Val de Non po domače in torej med Južno Tirolsko in Trentinom. Greben je, tudi to je zanimivost, nekdanja, zgodovinska jezikovna meja.

Že pričakujeta naslednji zanimivosti vsakega bogaboječega romarja – ali pa tudi svetovljanskega turista – in sicer v vasi Kaltern ali Caldaro po italijansko. Na eni strani vasi leži toplo jezero, ki je pravi vir sprostitve, pa četudi je javnega dostopa le pičla dva (2!) metra, vse ostalo je privatizirano, kolikor ni pod naravno zaščito. Po hladnih ledenih jamah je toplo jezero veliko olajšanje, kar kaže, da je stvarstvo le pravično.

Na drugi strani vasi pa vodi funikular, tirna vzpenjača Mendelbahn ali Funicolare della Mendola na višino 1364 metrov. Zgrajena je bila leta 1903 in med njenimi najznamenitejšimi obiskovalci je bil naš dobri cesar Franc-Jožef leta 1905. Dolga leta je bila to evropska tirna vzpenjača z najvišjim višinskim razponom z eno samo žico jeklenico, pravo pionirsko delo in inženirska mojstrovina.

Z vrha Mendelovega prelaza vodi pogled po eni strani po daljavi doline reke Etsch – Adige vse tja do glavnega mesta province, do Bozna oz. do Bolzana, ter po drugi strani v gosti gozd, ki se rahlo spušča v Nonsko dolino. In če je bil tokrat vzpon z vzpenjačo dokaj enostaven, zlasti pa kratkočasen, potem se pot proti Coredu, po domače Corèt, dokaj vleče. Pot je vijugasta in razkriva tu propad, tam kapelico, jezerce, travnike, pašnike in kmetije. Narava v vsej svoji harmoniji kratko malo nosi pohodnike od cvetja do cvetja ter do lepot v malem kot v velikem. Včasih vzbuja našo pozornost kak lesketajoči hrošč ob poti ali pisan metuljček pred nami, včasih spet učinkuje pogled v daljavo globoko pomirjujoče na našo dušo. Da ne pozabimo na zvoke in melodije narave, ki so kot najbolj prefinjene simfonije ali očarljiv Chopenov preludij. Šelestenje listja se nenadoma pridruži žuborenju kakšnega potoka ali pa tu klicu kosa, tam trkanju pisanega detla. Ob tej melodiji vsak romar ali vsaka romarica, vsak pohodnik ali vsaka pohodnica zgubi občutek za čas in za razdalja, dokler ga ali jo ne spominja znak ob poti na prehojeno razdalje ali na tisto do cilja. In včasih je vse skupaj zavajajoče.

Nenadoma se nahajate namreč v soteski reke svetega Romedija – Rio di san Romedio – podobni našim Kortam pri Obirskem globoko v koroških Karavankah, mislite da ste skoraj prispeli do cilja, ko vas nova »tabla« pozdravlja in razkriva, da je do svetišča – do vhoda svetišča, opozarjamo – samo še najmanj 265 strmih stopnic pokore – ali morda jih je bilo le 50, zato pa visokih in širokih, za dva ali tri koraka na stopnico, kdo ve. Vsekakor, šele za tretjim ovinkom in po občutenih sto strmih stopnicah zagledate, ob kratkem počitku in zlasti vzdihu, visoko nad vami svetišče na vrhu krna, ki je zgrajeno kot sestavljena piramida s cerkvijo povsem na samem vrhu.

Zakaj le?!

Zakaj le tam visoko zgoraj in ne spodaj?!

V globokem kanjonu se torej nahaja znamenita 70 metrov visoka osamela skala, na kateri je Romedijevo svetišče, kar je že samo po sebi zanimivost. Za mogočnim preddvorom z veličastnimi po zasnovi renesančnimi vrati je zgrajenih levo in desno še nekaj stranskih poslopji, ki tvorijo prvo notranje dvorišče z arkadami. Zlasti romarji in romarke od tod odkrivajo drugo za drugo pet kapelic in cerkva iz raznih stoletjih ob vzpenjanju po 131 stopnicah. Vsaka je po svoje lepo okrašena s freskami in zlatimi oltarji, na vrhu pa je najstarejša cerkvica. Ob njenem vhodu najdemo sledove tisočletne zgodovine v izklesanih kamnih in freskah. V cerkvici na vrhu iz 11. stoletja so ohranjeni Romedijev grob in njegove relikvije, kamor se pridejo vsi romarji in vse romarke klanjat in prosit za to ali ono srčno željo. Na dolgem vijugastem stopnišču najdemo še danes sodobna votivna darila in slike s prošnjo ali v zahvalo za pomoč v stiski, ki so jih romarji in romarke tam darovali od 15. stoletja naprej. Najstarejši ohranjeni tako imenovani ex-voto je iz leta 1591, ki prikaže člana rodbine Inama v zahvalo za zaščito za časa vojne. 120 zanimivih primerov starejših zahvalnih darov so danes zbrani v sobanah ob spodnjem vhodu, ki so oblikovane kot sodobni muzej. Od leta 1948 naprej frančiškani oskrbujejo svetišče.

Po legendi je naš Romedij živel v 10. stoletju. Po rodu je bil iz bavarsko-tirolske rodbine in dedič gradu Thaur blizu Innsbrucka na Tirolskem ter bil lastnik nekaterih rudnikov soli. Zaradi svojega stanu je bil deležen dobre izobrazbe in zelo moder. Po smrti svojih staršev je romal v večni Rim in se ob vrnitvi odločil, da bo daroval vsa svoja svetna bogastva Cerkvi in iskal pravo srečo in bližino Boga z meditacijo na prav tem krnu v globoki soteski na pobočju gorovja, ki objame Nonsko dolino proti vzhodu.

Legenda nam govori o tem, kako se je Romedij srečal s tridentinskim škofom Vigilijom – daljnim predhodnikom našega koroško-slovenskega tridentinskega škofa Franca Ksavera Lušina (1781–1854) iz tinjske fare na Celovškem polju –, kako sta spletla prijateljske odnose in kako je prav škof Vigilij napotil Romedija na tisti danes znameniti krn, kjer je Romedij našel svoj večni dom.

Legenda nam še govori, da je imel dva spremljevalca, Abrahama in Davida. Nekega dne se je hotel napotiti v Trento, Trient po nemško in Trènt v domačem narečju oziroma Trënt v pisni ladinščini, da bi se srečal s škofom Vigilijem. In prav to mestece je še danes izredno zanimivo z veličastno romansko katedralo v lombardskem slogu, ob kateri je mogočna srednjeveška škofova palača z dvema stolpoma. Številne so tudi mestne palače in hiše s pisanimi freskami na zunanjih zidovih, ki jih varuje škofovski grad »Castello del Buonconsiglio«, v katerem boste našli še danes zlasti izredno veliko število žlahtno izdelanih čudovitih stropov raznih dob, od srednjega veka prek renesanse in do baroka.

Zaprosil je torej naš Romedij svojega Davida, naj mu osedla konja. Toda David se je hitro vrnil in povedal gospodu, da je medved raztrgal in požrl konja. Romedij pa je svojega Davida brž napotil, naj se vrne na travnik, kjer je medved raztrgal konja, in naj tokrat osedla medveda. Ko je David prišel do medveda, je le-ta postal nenadoma ves krotek, se pustil osedlati, tako da je Romedij na hrbtu medveda zajezdil v verjetno že takrat prelepi Trento, saj mestece leži ob Adiži na ostankih stare rimske postojanke in mesteca Tridentum, iz katerega izvira tudi poimenovanje znamenitega tridentinskega koncila med letoma 1545 in 1563, ki je bilo izhodišče protireformacije. Zares pomembno mestece na sončni strani Alp.

Nekaj stoletij poprej torej, ob srečanju z Vigilijem, je slutnja bližnje smrti obšla našega Romedija. Povedal je svojemu škofu, da se na zemlji ne bosta več videla, pač pa, da bo v stolpu škofovega dvora ob njegovi zadnji uri zvonec trikrat zazvonil sam od sebe. Zaprosil je škofa, naj takrat izroči njegovo dušo Gospodu. Kmalu po vrnitvi v svoj puščavniški krn pa je Romedij zares tudi umrl, kar naj bi bilo po legendi 15. januarja. Takrat je tudi zvonec v stolpu škofovske palače trikrat zazvonil sam od sebe. Ko se je nato škof napotil k Romediju, da bi izročil njegovo dušo Gospodu, pa so to že storili angeli. To je bil še en dodaten čudež in znak svetosti našega Romedija. Od tedaj je stolp v škofovi palači v Trentu tudi poimenovan po Romediju in vsako leto zvoni zvonec v stolpu na ta dan, 15. januarja, v čast svetemu Romediju. 15. januar pa je praznik svetega Romedija.

Lahko tudi omenimo, da je k Romedijevemu svetišču na krnu romal tudi znameniti Andreas Hofer pred uporom proti Francozom in Bavarcem, česar se njegovi pristaši na tem kraju še danes spominjajo. Na vznožju svetišča je do danes zatočišče za medvede v spomin na dobrega Romedijevega medveda.

Svojega svetnika slavijo tudi v domačem kraju, v Thauru. Na severno Tirolsko so sicer že daljnega leta 1097 prenesli lobanjo svetega Romedija, v Thaur sam pa le-to preselili šele leta 1851 zahvaljujoč prizadevanju domačega duhovnika, ki je bil mnenja, da spomin na svetega Romedija spada v domači kraj. Tako prvotno izročilo. V 20. stoletju so potem opravili še dodatna raziskovanja v samostanu na krnu, odprli sarkofage Romedija in njegovih dveh sopotnikov ter odkrili, da je bilo okostje Romedija ohranjeno v celoti, da torej lobanja v Thauru ni mogla biti od Romedija samega. Manjkala pa je lobanja pri enem od obeh drugih okostji, tako da se danes v Thauru verjetno nahaja lobanja ali Abrahama ali Davida. Leta 1951 pa so zato prenesli košček hrbtenice našega svetnika iz San Romedia v Thauru in le-to kost položili v čudovit relikviarij posvečenemu svetemu Romediju.

*

Skoraj bi mislili, da se ta zgodba tako lepo končuje. Toda ne.

Pot naju je peljala dalje do jezera Molveno, Lago di Molveno, kraju samemu rečejo po domače tudi Molvén. Jezero je čudovito, podolgasto in spominja na marsikatera naših koroških jezer kot Osojsko ali Belo jezero, saj ga objemajo gore kot pri nas. Vse okrog se dvigujejo Dolomiti Brente in vzpenjača vozi iz vasi visoko v hribe. Dostop do jezera samega pa je skorajda povsod mogoč oziroma ni privatiziran, kot pri jezeru pri vasi Kaltern – Caldaro ali kot pri nas na Vrbskem in na številnih drugih jezerih južne Koroške.

Seveda je bilo treba potovanje po Južnem Tirolskem in po Trentinu tudi obogatiti s pohodom po visokem gorovju. Usedla sva se torej v gondolo, toda še preden sva prišla do vrha, so že začele padati prve kapljice, ko sva stopila na prag zgornje postaje, pa je že lilo kakor iz škafa. Komaj da sva prišla do gostilne v sosednji stavbi. Po takem dežju ni bilo govora, da se odpravila na spolzke gorske poti. Toda morda je naju le zaslišal sveti Romedij, kajti kake četrt ure in dva poživljajoča kapučina kasneje, se je zjasnilo in lahko sva se podala na gorsko pot med skalovjem in strminah. Pot je vodila ob čudovitem vremenu – za gorske razmere in s čudovitimi nizkimi oblaki pod nami in nad nami – na ozki stezi nad propadom. V dežju nemogoča pot. Tako sva vendar le prispela varno do zatočišča rifugio del'Altissimo. Tam so se nebesa nenadoma spet zaprla in spustila sva se v dolino sicer po široki poti, ampak tudi v močnem dežju. Na srečo je bila na poti in že skoraj v dolini odprta Baita Ciclamino. Tudi na Zilji in na Celovškem polju uporabljamo besedo bajta, tako da je bilo povsem domače. Povsem italijansko pa je dišalo v njej in domače dobrote so imele okus Italije, kot ga ljubimo. Dvakrat nama je bil sveti Romedij že ob strani!

Čakala naju je še ena etapa najprej po ljubki dolini Lomasona, ter čez sedlo Sella Calino najprej do razgledne točke visoko nad Gardskim jezerom, Rifugio San Pietro, kjer naj bi naju pričakoval eden izmed zadnjih vrhuncev potovanja, ki bi se končalo v Rivi ob Gardskem jezeru samem.

Naj.

Naj bi.

Kajti sredi vzpona do sedla Sella Calino naju je, ali vsaj mene, nenadoma zapustil sveti Romedij, ki sva se mu lepo in dostojno klanjala, pa celo prižgala svečo v svetišču za ljubezen in zdravje. Sredi blatne strme steze me je neka neznana sila – morda tisti zlodej iz ledenih jam pri Eppanu oz. pri Appianu – nenadoma v visokem loku, pravim salto mortale, z nemogočo hitrostjo dvignila v zrak in me takoj spet vrgla na tla, pravzaprav na skalo in – česar nisem takoj vedel: Zlomljena je bila noga! Morda se je sam Romedij ustrašil, kajti z dokaj hitro otekajočo nogo sem še dohitel sopotnico, se z njo podal na pot čez sedlo do razgledne točke Rifugio San Pietro, tam užival pogled na čudovito Gardsko jezero v daljavi in vso naravo, ter se potem spustil po enako spolzki skalnati poti, mokri še od dežja prejšnjega dneva – ter z vse bolj bolečo nogo – prek vasi Calvoli in Tenno v dolino. Samo Rivo del Garda sva si še ogledala ter se kopala v Gardskem jezeru, jedla sladoled in večerjala na promenadi ob jezeru, ter si naslednjega dne še ogledala čudovito mestece Rovereto s svojimi srednjeveškimi, renesančnimi, baročnimi stavbami in stavbami v jugendstilu v mestnem jedru. Tudi po bogati zbirki izredno zanimivega muzeja sodobne umetnosti Trienta in Rovereta MART – Museo d’arte moderna e contemporanea di Trento e Rovereto sva se sprehajala in se šele nato vrnila z vlakom domov.

Kdo ve, kaj je bilo z Romedijem, da sem si zlomil nogo ali se je ob sili narave in fizike spolzke steze le mene usmili in mi dal moč, da sem z zlomljeno nogo – tega sem šele ugotovil tri dni kasneje doma v bolnišnici – le še prišel do razgledne točke na Gardskem jezeru. Morda me je on sam obvaroval, da si na strmi spolzki in skalnati poti v dolino nisem zlomil še kako drugo kost in da sem videl in užival vse lepote in dobrote čudovite Italije.

Za Romedija vsekakor sedaj zagotovo vemo, da je pristojen za pogovarjanje in jahanje medvedov. Če torej srečate kakega medveda na Balkanu, v Pirenejih ali v Sibiriji, ga lahko kličete na pomoč in domnevamo lahko, da vam bo pomagal naš sveti Romedij na ta ali drugačen način. In ker je bil Romedij svetnik in dober človek, bom tudi verjel v to, da mi je morda le on pomagal na poti čez goro in navzdol z zlomljeno nogo. Toda priporočam, da tega, draga bralka, dragi bralec, sama ne preizkusita.

V nekatera čudeža je potrebno enostavno verjeti in se njim v usodnem trenutku prepustiti. To nam izpove naš dragi sveti Romedij.