Njena cvetličarna so travniki. Tam najde neomejeno število različnih vrst rož, zelišč in trav v vsej raznolikosti barv. Prav na teh travnikih opazuje trenutno stanje, v katerem se je znašel svet. Ponekod je pestrost večja, drugod so se travniške rastline s svojimi barvami poslovile, spet drugod so se na novo pojavile.

Krista Krušic-Vallant je bila prva samostojna ergoterapevtka na Koroškem. Tri leta se je šolala na dunajski Akademiji za višje tehnične medicinske poklice in potem na tem področju na Dunaju tudi delala. Doma so že obupali in je niso več vprašali, ali se namerava kdaj vrniti na Koroško. Te vizije niso več imeli, pa tudi sicer »me nič ni držalo doma – morala sem v svet«. Dvakrat Indija, vmes Sydney »in tudi drugače, če sem si namislila, me že spet ni bilo doma«. Ko na to gleda danes, je sicer hvaležna za izkušnje, vendar poudarja, da se je tedaj, ko je sama postala mama, »vprašala, kaj so morali starši prestati, v mislih spremljati hčerko enkrat v ta tuji kraj, potem spet na drugi kontinent«. Pa je prišel čas, ko »me na Dunaju nič več ni držalo in sem se tudi na začudenje staršev vrnila na Koroško«. Tu je najprej želela delati v deželni bolnišnici, vendar na področju svoje izobrazbe ni našla zaposlitve. Njene sposobnosti so odkrili v bolnišnici za nezgode (UKH) v Celovcu. Tu je vzpostavila oddelek za ergoterapijo. Za tem obdobjem je v bolnišnici začela delati kot samostojna ergoterapavtka in vedno je bila njena praksa tudi delavnica. V njej je lahko vse, kar sta pacientka ali pacient potrebovala, naredila sama. »In to delo je bilo moje.« Drugače povedano – bila je terapevtka, ki je dala več kot sto odstotkov. Nekoč ji je neki Perzijec dejal: »Tvoje delo je molitev.«

V zvezi z odločitvami v življenju Krista Krušic-Vallant uporablja besedo »intuicija«. Ko je izvedela, da pričakuje prvega otroka, je bilo zanjo vse jasno – pustila bo službo in ostala doma. To opiše kot »naslednjo stopnico v karieri«. In če ji je kot mami uspelo sinu in hčerki pokazati, kako se da pestro in bogato živeti z majhnimi dragocenostmi, kako se povezovati z ljudmi v sosedstvu in da je pomembneje od tega, da pokažeš, kaj imaš, to, kar znaš, potem »sem veliko prav naredila«. Omeni tudi, da ima nemško govorečega moža, ki »ob dvojezičnosti uživa« in to dragocenost dvojezičosti sta posredovala otrokoma Leonardu in Olgi.

»Pomebno je kar slučajno nekaj začeti, nekoga iznenaditi in ga povabiti, ne da bi to pričakoval. Treba je nekaj narediti za človeka, pa čeprav je tuj.«

Krista Krušic-Vallant svoj čas posebej namenja tudi svoji duši. Rada poje v Mešanem pevskem zboru Bilka iz Bilčovsa. Zelo ceni tudi farno skupnost, s katero se srečuje v cerkvi skozi cerkveno leto. »V cerkvi najdem vir moči. To so dragocene besede v izredno lepem prostoru.« Kar jo še posebej veseli, je vodenje ljudskega petja v podružnični cerkvi v Velinji vasi. Izbiranje pesmi in molitev sta ji v veliko čast in »kot amen v molitvi«. Povsod po svetu potrebuje samo številko pesmi in molitvenik z notami, tako jo bo lahko pela v kateremkoli jeziku. Estetika ji je pomembna, pravi. Da, tudi cerkvena pesem in sakralni prostori so del te lepote njenega sveta.

Domači kraj je zanjo vedno ostal središče sveta, kjerkoli po svetu je hodila. Še danes se ne more načuditi, s kakšnimi zakladi smo doma obdarjeni. »Najraje bi ves svet povabila v kraj, kjer sem doma. Ko sem jaz rajžala po svetu, sem bila tujka in vedno povsod dobro sprejeta. V mislih ponujam svoj vrt ljudem po svetu. Morajo samo priti in jim bom postregla.« Nekaj posebne živ-ljenjske drže Kriste Krušic-Vallant spoznamo tudi iz naslednje razlage, ko razkriva, kako se ji stvari zgodijo: »Pomebno je kar slučajno nekaj začeti, nekoga iznenaditi in ga povabiti, ne da bi to pričakoval. Treba je nekaj narediti za človeka, pa čeprav je tuj.« Najbolj srečna je, če lahko koga osreči s preprostimi stvarmi.

»Življenje je treba upočasniti,« pravi – tudi to je njena želja. »Ven iz spirale, v kateri se vrti vse hitreje in vedno bolj površno. Tako bomo več videli, odkrivali nove stvari pred hišnimi vrati, postali bomo bolj pozorni drug do drugega. To te zasvoji, zaživi spoštovanje do soljudi.« In kaj najbolj potrebuje sedanji čas? »Hvaležnost in vizije za boljši jutri,« meni. »Predvsem je treba gledati, kaj jaz lahko naredim, da bo svet boljši, in ne čakati, kaj bodo drugi zame naredili,« dodaja. Zase pa si želi, da je »nič ne bi jezilo, da bi imela čas zase in druge, predvsem pa tudi čas za opazovanje lepote stvarstva in spoštovanja tega, kar imamo in nas bogati«. Iz prepričanja ponovi tudi stavek, ki ga je slišala doma: »Mi smo doma na zlatem kraju.« V navezavi na to si more za Koroško predstavljati večji ponos na svoja dva naroda in dva jezika. »O tem bi morala dežela Koroška vsak dan govoriti.«

Krista Krušic-Vallant ve, kako dišijo naglji, kako roženkravt in zelišča na travnikih, kakšen je občutek zadovoljstva, če sin nastopi na odru, in kako ganejo besede, ki jih hčerka napiše v zahvalo za njeno skrb. Vse to pozna, pred kratkim pa je pogledala tudi na svoje življenje in ugotovila, da je v preteklih šestdesetih letih nastalo nekaj čudovitih sledi.

Vincenc Gotthardt