Marija Ošina je dobra duša fare Železna Kap­la, SPD Zarja, v Domu Gregor, doma v Goričah. Odraščala je pri Novaku na Obirskem, »bilo nas je osem otrok, eden se je ponesrečil, to je bila velika tragika za starše, spominjam se še, kako je bilo hudo. Drugače smo imeli lepo otroštvo, peš smo hodili v šolo in nazaj. Naloge niso bile pomembne, samo delo.«

Ljudsko šolo so obiskovali v Železni Kapli, začela je že najstarejša Anka »in potem smo vsi hodili tja, ker smo bili ravno na meji med obirsko in kapelsko šolo. K sv. maši pa smo vedno hodili na Obirsko, kjer je bil župnik Holmar, bil je steber fare. Kulturno smo se bolj vključili v Kapli.« Spominja se, da sta bila takrat tam učitelja Leni in Toni Sticker, pela je pri njiju v zboru in že takrat je začela igrati igre. »V 4. raz­redu me je spodbujal, da bi šla v gimnazijo, pa se nisem okorajžila. Obiskovala sem glavno šolo, nato pa eno leto šolo v Št. Petru. Učila sem se v hotelu Obir za kuharico in natakarico.« Človek obrača, Bog obrne – tam je spoznala Tomija iz Lepene in kmalu je bil na poti prvi sin Marko. Po vajah Zarje, kjer je Tomi sodeloval, so zmeraj prišli v Hotel Obir. To je bila tradicija. Plesal je tudi pri folklori in včasih so plesali v hotelu za goste. »Kar zgodaj sva se zaljubila. Poročena sva že 41 let.« Ko je bil drugi sin Roman na poti, je njen ati rekel: »Zdaj se morata pa oženiti.« Z 18-mi leti je dobila prvega sina, z 19-imi se je poročila. Naslednji dan po poroki je spakirala in se preselila na skupni dom v Goriče. Štirje otroci Marko, Roman, Martina in Milena ter pet vnukov jima lepša življenje.

Sedaj sta oba z možem zelo aktivna v fari Železna Kapla in pri SPD Zarja – tam je Marija tudi podpredsednica. Marija, mož Tomi in Tomijeva mama, ki bo letos stara 90 let, vsi prepevajo v cerkvenem zboru v Železni Kapli. »Od Tomija mama Urši je zlata, veliko mi je pomagala pri otrocih.« Kar nekaj časa je bila doma pri otrocih, nato se je zaposlila v gostinstvu, a je hitro ugotovila, da gastronomija ni prijazna do družine. Sploh ob nedeljah ji je bilo težko, skupaj so šli k sv. maši, potem je morala iti delat, njena družina pa je šla domov. Nikoli tudi nisi vedel, kdaj boš zvečer končal. Zdaj je že 15 let zaposlena v Domu Gregor koroške Caritas v Železni Kap­li. To je posebna služba. Ta pot ji je bila namenjena. »Vidiš, kako so stanovalke in stanovalci zadovoljni, če z njimi malo spregovoriš. Perem in čistim in če se le da, se rada tudi s kom pogovorim.« V domu je kar nekaj slovensko govorečih, za domačo besedo so še posebej hvaležni.

»Poldej Zunder, to je bil naš župnik – Bog mu daj dobro,« pripoveduje Marija Ošina. »Veliko je naredil za našo kulturo in tudi za farno življenje. Veliko tudi za dvojezičnost, da se je malo zrahljalo in je malo bolj samoumevno, da se lahko tudi slovensko govori. Igre sem igrala že pri njem, ko je bil režiser. Ustanovil je ženski krožek, kar kmalu sem se vključila.« Spominja se Anice Fugger. Naučila jih je delati sveče in še marsikaj, obdržali so bazar, vsako leto naredi velikonočno svečo. Pred nedavnim je opravila tečaj za vodenje besednih bogoslužij in blagoslovov. »Prvo besedno bogoslužje sem imela v soboto, občutek je bil dober. Nisem bila nervozna, ker sem že veliko stala na odru. Veliko je priprave, ampak je tudi lepo, nekaj posebnega. Zdaj je bil praznik sv. Trojice in sem govorila o ljubezni.« Marija Ošina tudi živi, kar govori.

Vera ji daje moč za vso delo in za življenje. »Včasih si mislim, koliko bi mi manjkalo, če ne bi imela vere.« Vera ji daje izpolnitev. »Toliko mi da, če požebram v cerkvi ali doma nekaj preberem. Potem je vse delo lažje.« Ob 60. rojstnem dnevu si želi, da bo lahko še naprej »tukaj za druge.« Predvsem seveda za vnuke, ki ji zelo veliko pomenijo. S sestrami, bratom in nečakom, ki je kot njihov brat, se radi družijo. Na binkoštni ponedeljek so ji organizirali presenečenje in jo peljali na Veliko planino. »Bila sem tako presenečena, nič nisem vedela.« Zelo so povezani, zelo srčni, »tudi zelo različni, zato imamo veliko diskusij, a je dobro tako, ker ne gre, da bi bili vsi enaki.«

Na odru se Marija Ošina zelo dobro počuti. Predstava Hotel Obir je bila nekaj bolj luštnega, Kabaret Celovec-Klagenfurt pa ima težko tematiko, o kateri moramo govoriti. »Maja Pihler Stermecki je neverjetna režiserka«, jo pohvali Marija Ošina. Za vsakega najde tako vlogo, da mu najbolj ustreza. Kabaret, ki je nastal v sodelovanju SPD Zarja Železna Kap­la in SPD Trta Žitara vas. »Tomi je tudi takšen kulturnik in to je zelo dragoceno, da imaš doma podporo,« pravi Marija Ošina. Njen mož je tudi zbiratelj in ima doma tudi zelo lepo urejeno zbirko starin.

Praznovanje s sorodniki, prijatelji in znanci bo v hvaležnosti za življenje. Na predvečer rojstnega dne pa je šla k svoji mami, »da se ji zahvalim, ker me je dobila.«

Mateja Rihter