»Juhu, novo delovno mesto. In to pri pomembnem časopisu za koroške Slovenke in Slovence,« se veselim že pred tedni in držim pisno potrdilo škofije v rokah. »Septembra bom začela svoje delo kot urednica pri Nedelji! Kako bo to? Kako, da so izbrali ravno mene? Kako se bom uveljavila?« Takšne misli mi prihajajo na pamet.

Po naročilu glavne urednice Mateje Rihter je moja prva naloga predstaviti se našim bralkam in bralcem. Kaj pa naj napišem? Imenujem se Alexandra, stara sem … No, kako se imenujem, se vidi na začetku članka, in starost res ni zasluga. Stavek spet izbrišem. Nov poskus. Preden sta se rodili hčerki, sem delala pri slovenskem sporedu ORF-a, pred nekaj leti sem zaključila izobraževanje za veroučiteljico … Koga pa to zanima? In ali je res treba, da pišem o tem, katere službe sem prej opravljala? Spet vse izbrišem. Tretji poskus: odraščala sem v prelepi Ziljski dolini, v nemško govoreči družini, čeprav izhajajo stari starši iz slovenskih družin, toda slovensko sem se naučila v ljudski šoli v Straji vasi in na Slovenski gimnaziji. No, to zveni kar dobro, toda na Koroškem imamo same lepe doline in ali ni morda pretirano, če svojo domovino tako strašno hvalim? Spet vse izbrišem.

Ko gledam na odprt dokument na računalniku, ki ga imam vedno s seboj, se res ustrašim. Čisto prazen je. Niti stavka še nisem napisala. Le kaj pa sedaj? Kaj mi pomaga, če sem v stiski? Če ne vem več, kako naprej? Najprej izklopim vse medije in grem v najbližjo cerkev. Živim v Celovcu, kar je velika prednost, saj imamo tu kar 26 cerkva v dekanatu. Šestindvajset možnosti, da grem v hišo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Na poti v eno izmed številnih cerkva v Celovcu se moja glava malo sprosti. Ko vstopim v cerkev in s tem prestopim prag Božje hiše, sem čisto mirna. Priklonim se in se pokrižam z blagoslovljeno vodo. Sedim v cerkvi in se Bogu zahvaljujem. Hvala za novo delovno mesto, hvala za družino in prijatelje, ki me podpirajo, hvala za … pa saj veš, Bog, za kaj se zahvaljujem, saj si me ti ustvaril. In se spomnim Davidovega psalma: »Gospod, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti. Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči.« (Ps 139,1-6)

V tem vzdušju zvečer spet sedim pri računalniku in pišem o sebi, Gospod me pozna in ve, kdo sem in kakšna sem! Za vse druge pa sem rada na razpolago, da se srečamo, da se pogovarjamo in da se spoznamo, drug drugega, iz oči v oči. Veselim se mnogih srečanj in številnih pogovorov z Vami!

Lepe pozdrave Vam pošilja in Božji blagoslov Vam želi

Alexandra Praster