Nekaj slik je lepih iz otroštva in mladosti Helene Wernig. A te so redke. Tiste najlepše so povezane s stiki z ljudmi v Dobrli vasi, s Kulturnim društvom Srce ali s faro. »Bila sem prva ministrantka v Dobrli vasi, prej so bili samo fantje. Zelo sem ponosna na to. Prošt Brumnik me je vprašal,« se spominja Helene Wernig.

Težko otroštvo je preživljala Helene Wernig, njena mama je bila hudo bolna, zavetje je našla pri babici. Takrat ni veliko razmišljala o tem, kaj rada dela. Morala je preživeti. Njen drugi dom je bilo župnišče, sestra od prošta Brumnika je gledala nanjo, kot da bi bila njena hčerka. »Želela sem obiskovati Slovensko gimnazijo, da bi lahko stanovala v domu, a nisem smela. Ni bilo denarja. Oče je bil delavec, mama ni bila nikoli zaposlena,« pripoveduje Helene Wernig, ki se je najprej izučila za frizerko. »Veliko željo sem imela, da bi postala veroučiteljica, zato sem šla študirat v Gradec. Tam sem naredila izobrazbo. Zelo rada sem poučevala,« a zaradi bolezni poučevati ni mogla veliko.

Njena babica je bila izseljena in te travme se izrazito prenašajo na naslednje rodove. Nekaj časa se s to družinsko zgodbo ni želela soočati, a je spoznala: »Manjka del mene.« Čisto naključno je spet obiskala babičino hišo, kjer je bila nazadnje kot otrok. »Potem se je vse spet začelo. Zgodba o izselitvi, o Auschwitzu … Zdaj lahko razumem, zakaj je bilo toliko težkega v naši družini.« Morala je predelati svoje otroštvo, svojo mladost. Pri tem so ji veliko pomagale terapije. Začela je ustvarjati. Kreativnost je najprej preizkušala samo doma. »Spoznala sem partnerja, ki je pri Umetniškem društvu Art13. Na oratoriju v Ad Fontes je imel umetniški projekt z otroki, tam sem ustvarjala in nato sem poskusila še v ateljeju. To je bilo dobro. Kočno imam svobodo, da smem delati,« je hvaležna. Dolga leta zaradi bolezni ni imela energije, devet let je bila na dializi, trikrat na teden v bolnišnici. »Zelo hvaležna sem, da sem preživela. Moje pravo življenje se je začelo šele kasneje. Ko kaj ustvarim, si to še dolgo ogledujem. Hvaležna sem, da sem smela to izdelati, končati.« Trikrat je bilo njeno življenje na nitki. Ko dobi človek podarjeno novo življenje, marsikaj vidi drugače. Njene izkušnje z Bogom so zelo močne. »Ko nisem imela nikogar ob sebi, ko sem doživela globoko osamljenost, je bil Bog vedno z menoj. Težko je to opisati, bil je težek, a obenem lep čas.« Rada živi, ob vseh boleznih je v njej močna odločitev za življenje, predvsem zaradi hčerke. Pravi, da je Bog usmiljen z njo in da ji vedno pošlje prave ljudi ob pravem času.

Starše je izgubila že v mladosti. Tako ima drugačen odnos do smrti. Pomembno se ji zdi, da smrt spet postane del življenja, zaradi tega tudi dela izobrazbo za spremljanje žalujočih. Ker je ob molitvah pri rajnih opazila, da je zelo malo slovenskih besedil, bosta skupaj z Nadjo Kramer pri Mohorjevi izdali knjigo. Prostovoljno dela pri pro mente, kjer spremlja duševno bolne. Posluša njihove življenjske zgodbe. Tako kot v njenem življenju je tudi v njeni umetnosti na prvem mestu človek. Rada riše ljudi, izdeluje figure in skulpture. Rada ima abstraktno umetnost. »Občudujem ljudi, ki rišejo pokrajine, a sama ne rišem ničesar, kar lahko fotografiram,« se nasmeje. Pet let ustvarja za javnost in v tem času je imela razstave v Domu v Tinjah, v Velikovcu in v Pliberku. »Pred petimi leti si nisem mislila, da je to mogoče,« skromno doda. Njena naslednja razstava bo 25. januarja v Kulturnem domu v Dobrli vasi. Svoje izdelke in svoja besedila pa bo pred tem predstavila še v Nedelji. Helene Wernig je naša letošnja spremljevalka skozi adventni čas. Na naslovnicah Nedelje bodo njena dela in njene misli. »Pri umetnosti je lepo, ker nastane nekaj novega in lahko tudi druge osrečim s tem. Umetnost je pomemben del mojega življenja. Hvaležna sem, da lahko delam,« pripoveduje Helene Wernig in doda: »Bog daje moč, a delati moraš tudi sam.«

Mateja Rihter