Bog je že sredi med nami – v človeku

Rojen je bil v Železni Kapli, prav tam, kjer sedaj stoji dom Caritas Gregor. Odraščal je v Kršni vasi – ime kraja pride od besede krst, v fari Št. Lipš. Jože Marketz, ravnatelj koroške Caritas, je v letošnjem adventnem času v središču pozornosti. Na svečnico, v nedeljo, 2. februarja 2020, bo posvečen za 66. krškega škofa.

Dovolite na začetku osebno vprašanje. Kako vam gre?

Jože Marketz: Šele navajam se na misel, da bom škof. Veliko vprašanj, ki jih drugi stavljajo, si stavljam tudi sam sebi. Počasi se bom navadil in tudi razveselil. Seveda me veseli, da je zelo veliko radovednosti, pa tudi veselja – predvsem med Slovenci. V času, ki bo sledil, bom moral tisto, kar sem povedal na tiskovni konferenci, tudi živeti. Danes je družba zelo kompleksna. Vse, kar storiš, vse, kar poveš, pri enem naleti na dobra ušesa, pri drugem pa ne. Tudi to me čaka, tega se zavedam. Vem, da so mnogi za menoj, da molijo zame in se veselijo, da imamo spet škofa.

V času sedisvakance vas je marsikdo nagovoril, da vas vidijo kot prihodnjega škofa. Vedno ste odgovarjali, da ste tako z dušo in srcem ravnatelj Caritas, da si nove naloge pravzaprav ne želite. Kakšen je bil potek dogodkov, da ste potem bili poklicani v Rim in da boste – na veliko veselje mnogih – posvečeni v škofa?

Jože Marketz: Dobil sem jasno povabilo v Rim na pogovor in kot duhovnik Cerkve ne morem reči, to hočem in tega nočem. Ob koncu pogovora je bilo vprašanje, kako papežu samemu argumentiram, da sploh nočem. Premišljeval sem o argumentih in ti se vežejo na moj življenjski načrt. Potem sem si mislil, da ta ni tako pomemben, saj sem obljubil tudi pokorščino in duhovnik si na veke. Zmanjkalo mi je argumentov, da bi rekel ne.

Pri tiskovni konferenci ste že izpostavili nekaj prioritet. Služba bližnjemu je za vas zelo bistvena. Dejali ste tudi, Cerkev ni samo škof, ampak so Cerkev vsi verniki. V dosedanjih službah ste bili mnogo med ljudmi. Boste lahko to nadaljevali kot škof?

Jože Marketz: Nimam še izkušnje. Upam pa, da že. Vse bom storil za to, da bo mogoče biti med ljudmi, jih poslušati. Najhuje je, če nekaj govoriš in odgovarjaš na stvari, ki te jih nihče ni vprašal. Temu se hočem izogibati. Upam, da se me ljudje ne bodo bali, da ne bodo imeli preveč respekta in da me bodo vprašali, kar jim leži na srcu. Upam, da bodo tudi kritično pripomnili kaj glede Cerkve, da lahko spremenimo svoj način. Življenje danes se zelo hitro spreminja, jaz sem že star človek in nimam več morda tiste tankočutnosti, kar je za mlade zelo pomembno. Upam, da bom to slišal od njih.

Ko boste 2. februarja posvečeni v škofa, boste pastir vseh vernikov krške škofije. Iz mnogih odzivov ob vašem imenovanju pa je bilo zaznati, da je velika obogatitev, ker prihajate iz narodne skupnosti. Vemo, da je Cerkev na Koroškem bistveno pripomogla k sožitju nemške in slovenske narodne skupnosti. S to temo ste se ukvarjali v svoji doktorski disertaciji. Kaj ste takrat ugotovili in kaj se je spremenilo od tistih časov?

Jože Marketz: Takrat sem ugotovil, da je med Slovenci več tipov ljudi. Tisti, ki se zelo zavedajo svojega slovenstva. Ti so še danes v tem položaju in so, kot včasih pravimo, »slovenska elita«. Druga skupina so bili tisti, ki so proti nam. Zdi se mi, da je takih vedno manj, zelo malo jih je še. Najpomembnejša ugotovitev tega znanstvenega dela, ko sem z mnogimi opravil pogovore, je bila glede »vmesnih Slovencev,« to sem tudi vpeljal v debato. Te imamo še zdaj in tem lahko pomagamo. Po eni strani imamo napise. Napisi so zelo pomembni. Ravno tako pomembni so kot cerkev za kraj. Po zvoniku vidiš, da tam živijo katoličani oz. kristjani. Po dvojezičnih tablah vidiš, da tu živijo ljudje, ki govorijo tudi slovensko. Moj prispevek bo, da bom zelo samoumevno govoril tudi slovensko. Zdi se mi, da politične podpore ni treba več toliko, ampak je treba v javnosti opogumiti ljudi, da če govoriš slovensko, se svet ne podre, ampak je to pravzaprav nekaj lepega. To je veliko bogastvo. Svojim staršem sem zelo hvaležen, da so me tako vzgajali, da sem odraščal v slovenščini.

Obhajali bomo božične praznike, ko Bog postane človek. Kaj želite po Nedelji, s katero ste zelo povezani, saj ste bili dolga leta njen izdajatelj, sporočiti našim bralkam in bralcem?

Jože Marketz: Zame je bila v preteklih letih najpomembnejša misel okrog božiča ta, da je Bog res postal človek in je s tem oplemenitil človeka, in sicer vsakega človeka. V človeku naj bi gledali ne samo Božje stvarstvo, ampak tudi Božjo ljubezen, Boga samega. Če bomo to storili, potem bomo z velikim spoštovanjem ravnali in se družili z vsemi ljudmi. To bo nekaj lepega. Bog je že med nami – v človeku. Ne le v cerkvi, v katero v nedeljo in sicer zahajamo, tam je ena oblika Njegove prisotnosti. Doma pa je tudi povsod, kjer vidimo človeka, in sicer prav vsakega. Pri tistih, ki so bolj bogati, med prijatelji, pri tistih, ki jim dobro gre, to lažje vidiš, kakor pa v tistem, ki živi na cesti in bi raje šel po drugi strani, da se mu izogneš. Da bi tudi te ljudi bolj videli, to je moja želja. Potem bo naša družba lepa in bo Bog sredi v njej.

Pogovarjala se je Mateja Rihter.