Po šestih letih se je poslovila ravnateljica Dušnopastirskega urada krške škofije Anna Hennersperger in šla v pokoj. Škof Jože Marketz je v zahvalnem bogoslužju poudaril, da je bila njena služba dober in uspešen čas, na katerega se hvaležno oziramo. Pri slovesu so bili navzoči uskužbenci nemškega in slovenskega Dušnopastirskega urada krške škofije, prav tako nemške in slovenske Katoliške akcije.

Škof Jože Marketz se je ravnateljici Dušnopastirskega urada Anni Hennerperger zahvalil za njeno vsestransko delovanje in je označil kot »žensko, ki je blizu stvarnosti z lastnostjo, da ne ostaja na površju, temveč gre v globino«. Ravnateljico Hannersperger je pri njeni službi vodilo, da ljudi ne povezuje le človeško delo, temveč da je nazadnje Bog tisti, ki to delo dopolnjuje. Kot znamenje zahvale ji je škof poklonil kip svete Heme. Poudaril je, da je bil duh moči, ljubezni in preudarnosti, ki je odlikoval sveto Hemo, tudi značilna odlika ravnateljice.

Generalni vikar Johann Sedlmaier, ki je bil na Dušnopastirskem uradu tudi šest let duhovni asistent in tako poklicni sodelavec ravnateljice Anne Hennerperger, se ji je zahvalil za »njeno neuklonljivo prijateljsko in zaupljivo spremstvo« in jo označil kot »nepogrešljivo oporo v težkih časih«. Kdor se želi postaviti v službo Boga, potrebuje svobodo, božje zaupanje in pogum. Vse te lastnosti je imela Anna Hennersperger. V svojem delovanju je bila vedno »polna božjega zaupanja in nas tako vedno opozarjala na lastno poklicanost in pastoralno motivacijo dela v dušnem pastirstvu.«

Od ravnateljice se je poslovila tudi predsednica slovenske Katoliške akcije Ani Boštjančič. Za slovenski Dušnopastirski urad je spregovoril vodja Andrej Lampichler. Posebej je izpostavil njeno pripravljenost na začetku njene službe, da je najprej poslušala in tako spoznavala posebnost krške škofije in dežele Koroške. »Koroška je bila zate nekaj novega, toda že pri prvem srečanju pri nas na Dušnopastirskem uradu smo začutili, da si spoznala dragocenost dvojezičnosti naše škofije. Prisrčna hvala za tvojo odprtost, odkritost in spoštljiv odnos do naše materinščine.« V slovo so ji sodelavke in sodelavci poklonili svoje osebne spomine v velikosti razglednic, ki so bile zrezane iz velike slike. »Majhen del še ne izpove veliko, če pa ga sestavimo, dobimo posebno enkratno celoto.«

Ravnateljica Anna Hennersperger se je v svojem zahvalnem govoru še posebej spomnila dogodka na začetku njene službene poti na Koroškem. Takrat je bila na obisku na slovenskem Dušnopastirskem uradu in miza je bila pogrnjena s preprosto jedjo: sveže skuhanim krompirjem. »Takrat sem vedela,« je rekla, »da sem končno našla nov dom na Koroškem«. Za prihodnost dušnopastirskega dela na Koroškem si želi, da bi sodelavke in sodelavci »tudi v prihodnje za temelj svojega delovanja uglašali pesem življenja in upanja ter iz tega oblikovali svoje življenje in delo«.

Vincenc Gotthardt