Na praznik Marijinega vnebovzetja ima daleč naokoli poznan bolnišnični duhovnik Marian Schuster svoj rojstni dan, letos je bil sedemdeseti.

»Posvečen sem bil 1979. leta. Zrasel sem v rožeški fari, v družini, ki je bila zelo verna, predvsem mama. Vem, da sta starša molila, da bi kateri od treh oziroma štirih sinov (eden je kmalu po porodu umrl), šel po poti duhovništva, ampak nikoli nista koga silila,« pripoveduje Schuster, ki je že v času šolanja na Slovenski gimnaziji mislil na duhovniški poklic. Vmes so bila tudi obdobja, ko mu to ni bilo blizu, a ko se je bilo treba odločiti, je le vstopil v teologijo v Salzburgu, kjer je takoj ob začetku študija začel pomagati v domu za ostarele in v počitnicah tudi v bolnišnici.

»Pot me je že tedaj zelo vodila v to pastoralno delo. Razmišljal sem tudi, da bi šel študirat medicino, ampak to bi bila odločitev proti samemu sebi, zato sem se odločil za duhovniški poklic in posvetitev. Zelo rad sem bil kaplan in zelo rad sem poučeval v šoli, a bolnišnica mi je vedno ostala blizu.« V Heidelbergu je spoznal oratorij sv. Filipa Nerija in se mu pridružil za skoraj osem let. Ko se je v univerzitetnih klinikah sprostilo mesto za dušnega pastirja, so ga vprašali, če bi tam delal kot bolnišnični duhovnik. Ni mislil na to, da bi šel nazaj na Koroško, a po pismu škofa Kapellarija, po mnogih notranjih bojih in molitvah je začutil, da mora storiti ta težak korak in zapustiti Heidelberg. V beljaški bolnišnici je začel delati leta 1994. Vsak dan obišče vse štiri intenzivne oddelke, poznajo ga, vedno je prisoten – in to zelo cenijo. »Bolniške sestre, zdravnice in zdravniki čutijo, da je duhovna oskrba nekaj zelo pomembnega,« to mu tudi povedo.

Bolnišnični duhovnik v Beljaku razmišlja: »Vsak duhovnik na fari ima opraviti z ljudmi od zibelke do pare, od krsta pa do krste, tu pa je vse soočanje s težkimi boleznimi, starostjo in umiranjem še bolj strnjeno. Če samo pomislim na intenzivne oddelke, ki jih obiščem vsak dan, če le gre, od otroškega intenzivnega oddelka naprej. Tam je umiranje vsakdanjost.« Pa še to dodaja: » Minljivost je edina gotovost našega življenja. Ljudem, ki jih kjerkoli srečavam, moram povedati, da nismo ustvarjeni samo za ta svet ter da seže naša poklicanost preko tega sveta. Kot duhovnik skušam pokazati na NJEGA, odpreti srce, oči in ušesa za NJEGA, ki nam je dal življenje, ga vzdržuje in je naš dokončni cilj. Ljudje naj na meni in ob meni kot duhovniku čutijo in doživijo to duhovnost. Zaznati in čutiti morajo, da imam zanje čas, predvsem za tiste, ki so v katerikoli stiski.« Da to zmore, je bistvena povezava z Bogom, čas tišine in čas molitve. »Sam zase potrebujem vsak dan vsaj dve uri časa za molitev.« Zanj je molitev hvala in zahvala Bogu za dar in milost molitve in vere, iz katere sme srečavati soljudi, predvsem trpeče, bolne, umirajoče in žalujoče.