Otroške risbice za Gabrijela Maka in pesem »Čas življenja je v Tvojih rokah«, ki jo je na začetku sv. maše zapel cerkveni zbor v Selah ... Žalost je bila tako velika, da bi jo lahko rezal. Množica žalujočih je bila globoko prizadeta ob Gabrijelovi smrti in želela je biti blizu njegovi družini ob tako težki preizkušnji. Pogrebno sv. mašo je daroval novomeški škof Andrej Saje, ob njem so bili duhovniki David Kraner, Peter Olip, Stanko Olip in Jože Andolšek.

Andrej Saje je v času, ko je kot duhovnik deloval v Selah, krstil Gabrijela. V pridigi ob slovesu je ganljivo povedal:

»Z bolečino v srcu se poslavljamo od Gabrijela Maka, ki ga je Gospod poklical k sebi. Izražam iskreno sožalje mami Annemarie, očetu Sandiju in bratoma Davidu in Nicoli ter vsem sorodnikom.

Besede ne morejo razložiti, zakaj ga je Gospod vzel k sebi. Tudi naša pamet tega ne razume. Tišina in izrazi podpore zadostujejo. Tišina in solze, reka solz, ki tečejo iz oči tistih, ki ste bili z Gabrijelom in ga imeli radi, pa tudi tistih, ki ste, ne da bi ga kdaj srečali, v teh dneh slišali o njem. Tišina se zdi edini primeren izraz za tako veliko bolečino, ki jo povzroča smrt, ki nas osupne.

Od njega se poslavljamo z vero v večno življenje. Verujemo, da Gabrijel živi novo življenje v Bogu. Gospod bo tudi nam po veri dal moči, da sprejmemo njegov boleč odhod in živimo čim bolj polno življenje naprej. Da delamo dobro in se daru življenja veselimo in se zanj zahvaljujemo.

Na vprašanje »Zakaj?« ne najdemo odgovora. Lahko se vprašamo, kaj je Gabrijel prinesel na svet, v domačo družino in okolje, kjer je živel. Gabrijel, od Boga poslan, prinašalec vesele novice o novem življenju, je tudi v vašo družino prinašal novo življenje. Življenje polno veselja, ljubeznivosti, neprikritosti, nesebičnosti. Počasen v jezi, velikodušen v darovanju ljubezni, predvsem mami, pa tudi atiju ter bratoma. Bil je otrok, ki ste si ga srčno želeli, ga sprejeli in zanj z ljubeznijo poskrbeli. Bil je skromen v mislih in pričakovanjih. Zadržan v večji družbi in živahen doma v materinem zavetju.

Rad je hodil v otroški vrtec, kjer je previdno opazoval, kaj delajo drugi otroci. Rad je bil med otroki. Ko se je človeku odprl, mu je podaril celo srce. Srčno rad se je ukvarjal s športom, smučal, drsal, nadvse je ljubil nogomet. Bil je strasten nogometaš in navijač. Igral se je zvezdnika nemškega rekordnega prvaka Bayern München, v svojih tekmah slavil nešteto zmag, celo v času, ko ga je spravila na rob poraza zahrbtna rakasta bolezen.

Ko ste lani marca izvedeli za hudo bolezen – tumor v možganih – je z angelsko potrpežljivostjo prenašal terapije in posege v upanju in v prepričanju, da bo ozdravel in da bo postal nogometaš profesionalec münchenskega Bayerna.

Bil je zelo natančen, površnosti ni maral. Zbiral je nalepke nogometašev najboljših evropskih klubov in reprezentanc, jih nalepil v album ali pa jih skrbno zbiral po klubih. Srčno si je želel videti tekmo Bayerna na domačem stadionu. To željo ste mu lahko uresničili. V tem času je za hip pozabil svet okoli sebe. Bilo je neskončno veselje kljub neusmiljenemu sovražniku v njegovi glavi.

Ko je prenašal muke obsevanja in kemoterapije, se nikoli ni pritoževal. Bil je vesel in hvaležen, da ste bili z njim v Gradcu. Kot mama in oče sta mu podarila ljubezen, bila z njim, se z njim igrala, hodila na sprehode ali izlete.

Ko ste se junija vrnili v Sele, je bil srečen, ker je bil lahko doma, tam, kjer je bil zmeraj najraje. Tam se je počutil varnega. Ob sebi je imel mamo, zmeraj in povsod. Mamin nasmeh in nežnosti so ga osrečevale. V poletnih počitnicah je veliko lepih trenutkov preživel z bratom Davidom, ki se mu je posvečal in mu dolge dneve napolnil z veseljem.

Gabrijel je imel rad živali. Hodil je k ovčkam, jih krmil in božal. Septembra je postal šolar. Dobil je novo šolsko torbo in naloge, ki jih je z navduševanjem reševal. Pouk je spremljal prek robota, ki mu je na dom prinašal sošolce in učiteljico. Najraje je računal. Kako dobro mu je delo, ko je prišel na vrsto in je lahko vsem ostalim povedal pravilni odgovor.

Gabrijel je bil skrben za svoje najdražje. Večkrat ste čutili, da ima bolečine. Ko ga je mami nagovorila, ali ga kaj boli, je odgovoril: »Ne«. Gabrijel ni hotel, da bi bili starši v še večjih skrbeh zanj. Ko je bil že zelo slab in sta se z mamo vrnila z zadnjega usodnega pregleda iz Gradca, je mama imela hud glavobol. Izvidi so pokazali, da ima Gabrijel le še nekaj dni življenja. V tem trenutku ni mislil na bolečine, temveč na to, kako bi ublažil mamine. Položil ji je roko na čelo in povedal, da jo bo imel tam tako dolgo, dokler njen glavobol ne izgine.

Zadnji dnevi so bili hudi ... Dokler se srce ni ustavilo ... Svet je v velikih mukah zapustil tam, kjer mu je bilo najlepše. Doma, v materinem naročju.

Naj ga Gospod sprejme k sebi, nam vsem pa da trdne vere v večno življenje.«

Sledile so zahvale za Gabrijelovo življenje, za radost, ki jo je prinesel s svojim rojstvom. »Hvala za vsak njegov nasmeh, ki je polepšal življenje vsakemu, ki ga je bil deležen. Hvala za vse izrečene besede, s katerimi je Gabrijel razodeval, kako duhovno bogato je lahko življenje otrok. Hvala za vse njegove darove, s katerimi je bogatil sebe in vse, s katerimi se je srečal. Hvala za moč, ki jo je izžareval tudi v času svojega trpljenja. Hvala za ljudi, ki so mu stali ob strani, ko se je boril za življenje in mu lajšali trpljenje. Hvala za vse, ki njegovim staršem, bratoma, starim staršem dajejo moč, da ne obupajo.«

Ob Gabrijelovi sliki in sliki angela je bilo zapisano: »Ni besed, ki bi nas potolažile, ni solz, ki bi oprale bolečino iz naših src ... So le dragoceni spomini, ki nas učijo živeti naprej.« mr