Pešromanja so v zadnjih letih postala priljubljena oblika duhovnih doživetij in srečanj. 10. Obletnico obhaja v letošnjem letu mlada romarska pot z imenom Benediktova pot. Pot vodi s severa Evrope do Monte Cassina v Italiji. Na poti skozi Koroško je znamenita postaja benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini. Tamkajšnje društvo »Benedikt-bewegt« se trudi, da s prireditvami in pešromanji vzbuja v romarjih zavest o Benediktovi duhovnosti. Ker pelje Benediktova pot iz0 Koroške naprej v Slovenijo, se odborniki društva trudijo za dobro sodelovanje s slovenskimi župnijami in občinami in vabijo na čezmejna romanja. Za vse tiste, ki želijo sami romati, pa je na voljo tudi slovenski vodnik iz Št. Pavla do Gornjega Gradu.

Pogovor s predstavnico društva »Benedikt-bewegt« Mario Wright

Benediktova pot – od samostana do samostana

Benediktova romarska pot obhaja letos 10. obletnico. Katera ideja je botrovala zamisli za tako ro

marsko pot?

Maria Wright: Cesar Jožef II. je leta 1787 razpustil samostan v Št. Pavlu. Leta 1809 so samostan ponovno naselili menihi, ki so bili pregnani iz St. Blasiena in so nekaj časa živeli v Spitalu am Phyrn. 15. aprila 1809 so v Št. Pavlu slovesno sprejeli opata Bertholda Rottlerja. V spomin na 200. obletnico ponovne naselitve samostana je bila urejena romarska pot iz Spitala am Phyrn v Št. Pavel v Labotski dolini. 40 romarjev se je odpravilo na pot in so 26. aprila 2009 ob evropski razstavi, dospeli v Št. Pavel.

Idejo za ureditev Benediktove poti sta zasnovala predsednik društva »Benedikt-bewegt« Ernst Leitner in duhovni vodja poti p. Siegfried Stattmann. Po uspešnem prvem romanju, se je zbrala skupina ljudi in ustanovili so društvo »Benedikt-bewegt«, ki skrbi za razne aktivnosti. Romanje razumemo kot zavestno odločitev za pot. Vsakogar, ki se poda po Benediktovi poti, spremljajo navodila in svetopisemski nauki izkušenega ustanovitelja reda, Benedikta iz Nursije. Benediktinci, ki štejejo med najstarejše redovne skupnosti katoliške Cerkve, so živ dokaz, da sporočilo sv. Benedikta velja tudi za današnjega človeka.

Benediktova pot vodi po vsej Evropi – od severa do Rima in še dlje do Monte Cassina. Kako je z označenostjo poti?

Maria Wright: Benediktova pot vodi od severa Škotske (Pluscarden – najsevernejša benediktinska opatija) do Monte Cassina 200 km južno od Rima. Trenutno je na tej poti označen del od Spitala am Phyrn do Ogleja. Ob 10. obletnici poti se bodo romarji od 1. do 24. septembra odpravili na pot od Št. Pavla v Labotski dolini do Ogleja. Ta etapa je dolga 310 km. Pri Ogleju se Benediktova pot pridruži obstoječim romarskim potem (Via Romea, Frančiškova pot). Od Norcie (rojstni kraj sv. Benedikta) prek Subiaco (kjer je Benedikt ustanovil prvi samostan) do Monte Cassina (kjer je umrl) je dobro označena pot Camino di San Benedetto. Za ta del poti obstaja zelo izčrpen romarski vodnik. V Zgornji Avstriji so ustanovili odsek društva »Benedikt-bewegt«, ki je sprejel nalogo, da označi in popiše Benediktovo pot proti severu do Passaua. Od kraja Passau do St. Blasiena v Schwarzwaldu obstaja možnost pridružiti se obstoječim romarskim potem. Za pot, ki vodi od Št. Pavla do Gornjega Gradu, obstaja vodnik tudi v slovenskem jeziku.

Kateri so viški na Benediktovi poti?

Maria Wright: Podnaslov Benediktove poti se glasi »od samostana do samostana«. Admont, Seckau, Št. Pavel in Gornji Grad so pomembne postaje na poti. Kot romar pa si na poseben način povezan s stvarstvom in naravnimi lepotami.

Benediktova pot živi na Koroškem po zaslugi velikodušnega in prostovoljnega dela društva »Benedikt-bewegt«. Katere naloge prevzemate?

Maria Wright: Odborniki društva se trudijo za ohranitev poti. Skušamo vzpostaviti in vzdrževati stike s farami in občinami, skozi katere vodi Benediktova pot. V tej povezanosti ima vsak posamezni romar možnost, da se obrne na odgovorne osebe v posameznih krajih na Benediktovi poti in prejme informacije in pomoč. Vsako leto pripravimo zanimiv prireditveni koledar z vodenimi romanji in predavanji znanih osebnosti (Anslem Grün, p. Johannes Pausch, David Zwilling, Wolfgag Sotill).

Benediktova pot je čezmejna, saj vodi od Labota v Slovenijo in od tam naprej v Italijo. Kako poteka sodelovanje s Slovenijo in kako je označena pot po Sloveniji?

Maria Wright: Sodelovanje s slovenskimi občinami in župnijami je zelo dobra. Člana društva Johannes Maier in Silvester Pecoler sta prejela od škofa Stanislava Lipovška veliko podpore. Tako je nastalo sodelovanje z društvom blaženega škofa Antona Martina Slomška. Enkrat na leto vabimo na čezmejno romanje. To vodi iz Št. Pavla v Pliberk, od tam na Prevalje in Ravne in k Sv. Križu nad Dravogradom.

Kot izkušena romarica ste v predsedstvu društva Benedikt- bewegt. Kaj vam pomeni romanje?

Maria Wright: Zame pomeni romanje – biti na poti z vsemi čutili. Hoditi je, kot piše W. Sotill – molitev nog. Pri hoji se razgibata telo in duh. Če si na poti z enako mislečimi, se počutiš povezanega. V skupini se nastale težave hitro razpršijo. V pogovorih ob hoji dostikrat začutim, da hodi ON z nami (doživetja na poti v Emavs se vedno spet dogodijo). Pri večdnevnih romanjih se čudim nad močjo, ki je v meni. Če tudi sem zvečer utrujena, sem naslednje jutro polna energije, moči in radovedna, kaj bo prinesel novi dan. Romati po Benediktovi poti pomeni zame, da se zavestno soočam z življenjem sv. Benedikta. Čudim se, da so njegova pravila, po približno 1500 letih še vedno aktualna za današnjega človeka. Dobro sožitje je mogoče samo ob medsebojnem spoštovanju.

Napete so vedno priprave na romanja: iskanje tematike, iskanje molitev. Včasih me nagovori besedilo Sv. pisma ali kako drugo besedilo.

Micka Opetnik

AVIZO - Romanje brez meja

»Na čezmejnih sledovih sv. Benedikta in blaženega škofa Slomška«

petek, 21. junij 2019: 8.30 srečanje v samostanski cerkvi v Št. Pavlu, nato pešromanje do Božjega groba, ob 16.30 prihod v Pliberk

sobota 22. junij 2019: ob 7.30 molitev v farni cerkvi v Pliberku, ob 8. uri pričetek pešromanja na mejnem prehodu Holmec, ob 11.30 srečanje v farni cerkvi na Prevaljah, ob 12.30 molitev v cerkvi na Ravnah nato kosilo, ob 14. uri odhod na Sv. Križ nad Dravogradom

Nadaljnje informacije o čezmejnem pešromanju: Maria Wright: 0699-19268235, e-pošta: office@benedikt-bewegt.at, in na spletni strani društva: www.benedikt-bewegt.at

10-letnica Benediktove romarske poti – 2009/2019

Načeloma lahko rečemo: Kdor roma, se na splošno odloči za nov preporod in je vso pot povezan s tem zavestnim začetkom in načrtom. Tako ljudje poskušamo nov začetek, ki ima poseben čar, pri čemer pa konca in izida sprva sploh ne poznamo in upamo, da bo rezultat vsekakor pridobitev življenjske kakovosti in tudi pridobitev življenjske moči. Dejansko kaže izkušnja: kdor je enkrat odkril romanje, ga skoraj zajame virus romanja, kar privede do tega, da romanja ne želimo več opustiti. Narejena izkušnja želi pripovedovati in se širiti, tako da se lahko romanje razvije v strast. Podati se na »Benediktovo romarsko pot« pomeni konkretno: odločitev je konkretna, da želimo premagati določeno razdaljo poti v ustreznem časovnem obodobju, spremljajo nas ne samo nahrbtnik, ustrezna obleka in dobra obutev, temveč tudi ustaljena »benediktinska misel«, solidni zemljevidi in odlično pripravljen večjezični romarski potni list.

V okviru jubileja»200-letnice ponovne oživitve samostana v Št. Pavlu« je bil za tržno občino Št. Pavel in za konvent samostana Št. Pavel pravi izziv, da se tudi miselno soočamo z jubilejem in med drugim je nastala tudi misel, da romarski projekt »Benediktova pot« vzpostavimo kot projekt s trajnostjo. Danes, deset let kasneje, lahko z upravičenim ponosom rečemo, da je bilo mogoče dejansko uresničiti ta nekdaj zelo idealistično zasnovan načrt (uveljaviti romarsko pot skozi Evropo – od najsevernejšega benediktinskega samostana na Škotskem do matičnega samostana Monte Cassino), po zaslugi nositeljstva, ki je vseskozi z velikim osebnim angažmajem in veliko prepričevalno močjo vzpostavilo vse, da smo lahko uresničili to delo. Čeprav ta projekt seveda še ni izpopolnjen, je bilo že sedaj omogočeno, da se podamo na pot, na romarsko pot od Passaua do benediktinskega ustanovnega samostana – približno 200 kilometrov južno od Rima, in je vseskozi konkretno označena romarska pot. Celo od najsevernejšega samostana – v smeri proti jugu je že enajst kilometrov označenih kot »Benediktova romarska pot«.

p. Siegfried Stattmann