V Železni Kapli od leta 1993 deluje dom za ostarele Caritas dom Gregor, ki je poln življenja. Kako potekajo dnevi v njem, smo se pogovarjali z administrativno vodjo doma Gabrielo Micheuz in Marijo Ošina.

»Verujem v starost, moj prijatelj. Delati in postarati se, to je tisto, kar od nas pričakuje življenje. In to, da si nekega dne star in še vedno ne razumeš vsega, ampak da šele spet začenjaš, da spet začenjaš ljubiti, upati, hrepeneti, da poskušaš vse povezovati z oddaljenim in neizrekljivim, vse tja do zvezd,« je zapisal Rainer Maria Rilke. Kako je realnost včasih oddaljena od njegovih besed. Vsi bi radi dolgo živeli, a nihče ne bi rad postal star, tako bi lahko opisali našo družbo. V starosti se prej ko slej stavlja vprašanje, kako naprej. Če ni možnosti, da bi starostniki ostali doma, imajo na voljo kar nekaj alternativ. Tisti, ki so še pri močeh, lahko bivajo na kmetijah, ki ponujajo to možnost. Tam lahko še pomagajo pri delu, kolikor zmorejo in kolikor imajo željo. Ena od možnosti je seveda tudi dom za ostarele. Dekan Polde Zunder je že v 90-ih letih vizionarsko spoznal, kako potrebni bodo domovi. S to idejo se je obrnil se na koroško Caritas in takratnega ravnatelja Viktorja Omelka. Dom Gregor v Železni Kapli so odprli leta 1993. Že od vsega začetka je tam administrativna vodja domačinka Gabriela Micheuz.

Hiša, v kateri je dom Gregor, je bila postavljena leta 1888. V njej so bila naprej stanovanja, nato hotel, bila je v uporabi tudi kot porodnišnica. Gabriela Micheuz se je rodila prav v tej stavbi, v kateri sedaj dela. »Stanovalke in stanovalci se dobro počutijo pri nas,« razlaga in dodaja, da se dobro počutijo tudi zaposleni. Hiša je bila ob odprtju dograjena in obnovljena, novi in stari del se lepo prepletata in nudita stanovalkam in stanovalcem dovolj prostora za bivanje, življenje in mnoge pestre aktivnosti. »Dom je na zelo lepem kraju v Železni Kapli, smo sredi dogajanja, razgled je lep, tudi na cerkev,« pripoveduje o domu, v katerem je 64 stanovalk in stanovalcev, kar pomeni, da so vse kapacitete zasedene. Želja za prihod v dom je trenutno več, kot je prostora.

Ko se skupaj z Marijo Ošina, ki je zaposlena v domu, sprehodiva po prostorih, se opazi dobro ozračje. Vsak ima svoje zdravstvene in druge težave, misli, morda tudi domotožje, a ko so skupaj, ure hitreje minejo in problemi so lažje premostljivi. Marija Ošina v domu dela devet let, njeno delovno mesto je v pralnici, a je fleksibilna, tako da pomaga, kjerkoli jo potrebujejo. Na sprehodu se je videla povezanost s stanovalkami in stanovalci. Lepa beseda temu, ki je sam. Zanimanje za izdelek, ki ga pripravlja gospa v kreativni delavnici. Nasmeh človeku, ki sedi ob mizi. Voščilo gospodu, ki prav ta dan praznuje rojstni dan. »Kar daš, dobiš nazaj,« je življenjsko vodilo Marije Ošina. »To ljudem dobro dene, nasmeh, prijazna beseda,« pripoveduje. Ob tem omenja še eno prav posebno dejavnost v domu Gregor: »Ob sredah stanovalke in stanovalci pojejo. Prepevajo same stare pesmi. Tudi sorodniki pridejo prepevat. Če je le mogoče, z njimi zapojem vsaj kakšno pesem.« Pesem jim lepša vsakdan.

Ob ponedeljkih imajo sv. mašo v domski kapeli. Daruje jo dekan Polde Zunder, včasih pa tudi nigerijski duhovniki. Obe sogovornici vesta, da je dom Gregor dekanu Poldetu Zundru zelo pri srcu. »Ljudje se zelo veselijo, ko pride v dom in se srečava z njimi. Če njega ne bi bilo, tudi tega doma ne bi bilo,« pravita.

Obhajanje praznikov ima v domu posebno vlogo. »To ljudem dobro dene. Tisti, ki so že dementni, se lahko po praznikih lažje orientirajo,« razlaga Gabriela Micheuz o pomenu duhovnosti. V domu imajo tudi svojo kuhinjo, pralnico. Pomembno se jim zdi, da so s tega vidika samostojni, to jim daje še večjo kakovost. Največjo kakovost domu seveda dajejo zaposleni. Gabriela Micheuz jih zelo hvali. Pomembno se ji zdi, da si vzamejo čas, da so empatični. Tudi s sorodniki stanovalk in stanovalcev se dobro razumejo, v domu so dobrodošli.

»Stanovalkam in stanovalcem ne moremo dati družine, lahko pa se trudimo, da vključujemo njihovo družino,« je zelo pomembna misel vodstva doma. Ponujajo jim prostore, da lahko tam praznujejo svoje rojstne dneve ali imajo druga srečanja. »Veliko se dogaja, v celotni hiši je življenje,« je ponosna Gabriela Micheuz.

A k življenju sodi tudi smrt. Kako to doživljajo v domu starostnikov, kjer se neizogibno srečajo tudi z odhodom v večnost? »Smrt ne sme biti tabu tema. Je del življenja, kot je del življenja rojstvo. Pomembno je, da imamo ob poslavljanju določene rituale. V domu imamo vežico, kjer se lahko poslovimo od rajnih. Ob odhodu tam zanje molimo, zapojemo. Stanovalke in stanovalci se tam poslovijo, ker ne morejo na pogreb.« Gabriela Micheuz še pove, da imajo domači ob poslavljanju možnost, da so v domu, dokler želijo, podnevi ali ponoči.

Dom Gregor sodeluje tudi na Tednu srečanja. V četrtek, 14. novembra, bo ob 14.30 pri njih sv. maša, ki jo bo daroval ravnatelj koroške Caritas Jože Marketz. V petek, 15. novembra, bo ob 19. uri v farni dvorani v Železni Kapli kulturna prireditev Moj sočlovek čaka na mojo pozornost.

Gabriela Micheuz in Marija Ošina sta sodelovali že pri sestavljanju programa. Načrtovanje je bilo posebno, ker niso bile ideje dane že vnaprej in predstavljene sodelujočim, ampak je bila pot obrnjena. Na začetku sploh niso vedeli, kaj se bo razvilo, saj so ideje prišle od ljudi na kraju samem. Od tedna do tedna je nastajalo več programa. Zdi se jima dobro, da sodelujejo Cerkev, okrajno glavarstvo, župani, učiteljice in učitelji ... »Vsi skupaj pogledamo, kako nam gre, kako gre našim sosedom. Toliko možnosti je, toliko akcij, a ne vemo zanje. Premalo vemo drug o drugem,« meni Gabriela Micheuz. Na primer v Velikovcu v akciji Tafel sodelavke in sodelavci Rdečega križa ljudi oskrbujejo s hrano.

Pri Tednu srečanja pa se jima zdi pomembno še nekaj, in sicer, da naj to ne bi bil samo en teden, ampak bi se nadaljevalo še naprej. Nastala bodo nova poznanstva in nove povezave za pomoč sočloveku v stiski, pa naj bo stiska takšna ali drugačna. Ljudje so zaposleni z delom, čas za družino je zelo bistven, a dobro je tudi, da vidiš še druge ljudi, da gledaš globalno. »V življenju je zame poleg družine najpomembnejše, da ljudem gre dobro, da se dobro razumejo. Če je človek empatičen, si želi, da vsem dobro gre, da so zdravi,« iskreno pravi Gabriela Micheuz.

Tudi Mariji Ošina so najbolj bistveni družina in srečanja z ljudmi. »To se zagotovo obrestuje, če si dober ljudi.« Marija Ošina je z veseljem podpredsednica SPD Zarja v Železni Kapli, kjer osrečujejo ljudi s kulturo. In še nekaj je za njiju pomembno: Da spoznaš, da so ljudje različni in jih sprejmeš takšne, kot so. »Vsak ima svojo zgodbo, pomembno je, da si odprt, da to zgodbo poslušaš, in ne da rečeš: To je prav in to ni prav,« pravi Gabriela Micheuz. Marija Ošina pa dodaja: »In tega se naučiš samo, če si rad z ljudmi.«