Nataša Sienčnik je zmagala na natečaju krške škofije. Skupaj z glasbenikom Wolfgangom Puschnigom sta avtorja spomenika SOZVOČJE:EINKLANG, ki bo posvečen Valentinu Inzku st. in Ernstu Waldsteinu-Wartenbergu. Inzko in Waldstein sta na škofijski sinodi 1970–72 in kot predsednika Koordinacijskega odbora z vizionarsko močjo delovala kot graditelja mostov za mirno sožitje. Nataša Sienčnik je imela genialno idejo. K sodelovanju je povabila glasbenika. Lansko leto je na delavnici Sonus srečala Wolfganga Puschniga, od tam sta se poznala.

Kaj vam je pomenilo, ko ste izvedeli, da ste skupaj z Wolfgangom Puschnigom zmagali na umetniškem natečaju in da bo prav vajina umetnina uresničena?
Nataša Sienčnik: Že pri pripravah sem tako pri Wolfgangu kot pri sebi čutila, da nama je ta natečaj zelo pri srcu. V projekt sva vložila veliko truda, energije, lahko bi rekla celo ljubezni. Po drugi strani pa nisem pričakovala, da bova izbrana, saj so bili vsi projekti zelo kakovostni in k sodelovanju so povabili znane umetnike in umetnice. Najprej so poklicali mene, potem sem jaz povedala Wolfgangu, bila sva iskreno presenečena in seveda zelo srečna. Zelo sva se veselila, da bova smela ta projekt izdelati. Tema je tako pomembna in inštalacija bo stala na izredno lepem in središčnem prostoru. Nekaj zelo lepega je, da smeva to uresničiti.

Strokovna komisija vas je povabila na ta natečaj, vaša naloga pa je bila, da poiščete umetnico ali umetnika iz nemške narodne skupnosti. Razmišljali ste prek vseh okvirov in si izbrali glasbenika. Kako je prišlo do te ideje, ki je zanimiva že sama po sebi?
Nataša Sienčnik: To zamisel sem dobila zelo hitro, ker se mi je zdelo lepo, da če sta že dva jezika, da sta tudi dve umetniški zvrsti. Ta dialog je potem izziv, nisi v pogovoru z nekom, ki dela isto, kot delaš sam, temveč ima vsak možnost, da lahko nekaj doprinese in tako nastane nekaj skupnega. To sem čutila v namenu natečaja. Imamo dve osebi, ki sta bili tako bistveni za sožitje nemško in slovensko govoreče skupnosti na Koroškem: Valentin Inzko st. in Ernst Waldstein-Wartenberg. Na eni strani želimo imeti lep rezultat, a po drugi strani mi je bil enakovreden temu proces, kakšna pot nas vodi do tja. Sodelovanje z Wolfgangom Puschnigom je bilo tako lepo, zelo dobro sva se razumela, sodelovanje je bilo zelo spoštljivo. Prej se nisva tako dobro poznala, zdaj pa sva postala prijatelja.

S Koroško ste še vedno zelo povezani.
Nataša Sienčnik: Z družino smo veliko na Koroškem, kolikor je mogoče. Preuredili smo si stanovanje rajne babice, tukaj imamo svoj kotiček in smo obenem zelo blizu mojih staršev. V Dobrli vasi nismo samo na obisku, ampak imamo občutek, da smo tukaj tudi doma. Dedek pride po nas na vlak in ko se pripeljemo v Dobrlo vas, moj sin reče: »Doma smo.« Zame je zelo lep občutek, da sta moja otroka doma na Dunaju in na Koroškem.

Slovenščina vam je zelo pomembna. Z obema otrokoma govorite slovensko.
Nataša Sienčnik: Oba otroka znata slovenska, a je bila dolga pot. Mislila sem si, da je enostavno, sploh če mamica govori slovensko. Pa ni bilo tako. Oba sva se res trudila, tudi moj partner, ki je nemško govoreč, je že pred skoraj desetimi leti v KSŠŠD-ju obiskoval tečaj slovenščine, kar kmalu po tem, ko sva se spoznala. Od desetih, ki so se tam učili slovenščino, so trije rekli, da je njihova babica še govorila slovensko, a z njimi nihče ni govoril. Sedem pa je bilo takšnih, ki so se zaljubili in so začutili, da je partnerici ali partnerju slovenščina pomembna. Lepo mi je, da otroka vidita, da slovenščine ne samo podpira, ampak je tudi njemu pomembna, da to ni samo moja naloga. Po drugi strani pa je bilo tako, da pot ni bila ravna, čeprav sem bila res konsekventna. Obiskovali smo slovensko gledališče, slovensko glasbeno delavnico, pri štirih letih je hčerka začela s slovenskim popoldanskim poukom enkrat na teden, a še vedno ni govorila slovensko, čeprav je vse razumela. Dedku je dejala: »Dedej, ich hab noch nicht genug slowenische Wörter gesammelt.« (Dedej, nisem še zbrala dovolj slovenskih besed.) Zame je bilo lepo videti, da so moji starši, ki jim slovenščina zelo veliko pomeni, našo Niko vzela zraven na razne prireditve in so bili samozavestni stari starši, tudi če je tam glasno odgovarjala v nemščini. Tisti trenutek to ni lahko. To se je potem hitro spremenilo. Našla je slovensko govoreče prijateljice in prijatelje, zdaj pri šestih letih zelo lepo govori slovensko. Tudi s svojim malim bratcem govori slovensko. Pri njem je bilo drugače, odkar je spregovoril, govori več slovensko kot nemško. Mojim staršem se res zahvaljujem za to podporo in ljubezen – Nika in Miro ljubita stare starše, bica pa dedej pa ljubita njiju.

Zakaj je umetnost tako pomembna za življenje, sploh v današnjem času?
Nataša Sienčnik: Moja dela so večinoma politična, v najlepšem pomenu tega izraza. Mislim, da je umetnost kot zrcalo, da pokaže in včasih izostri, kaj se ravno dogaja. Lahko je provokativno, refleksivno, narativno, lahko se spominjaš preteklosti in kažeš v prihodnost. Rada imam raznolikost, vsak projekt je nov izziv, vsak projekt je malo drugačen. Nimam enega medija, s katerim delam, temveč vedno znova raziskujem nekaj novega: nov material, novo tehniko.

Vajin projekt se navezuje na pesmi. Imate kakšno posebno povezavo s pesmijo »Nmav čez izaro«?
Nataša Sienčnik: V jedilnici pri moji babici, kjer imamo mi zdaj naše zatočišče, se je za vsako kosilo zbrala tam cela veledružina, dve babici, dedek … V tej jedilnici, kjer smo se enkrat na dan vsi videli, je bila na steni velika tapiserija s sliko Baškega jezera in križem. Če si sliko obrnil, so zadaj note in besedilo pesmi Nvam čez izaro. Slike so naredile šolske sestre. In slučajno je iz leta 1970, ko se je začela škofijska sinoda. To je zame zelo simbolična pesem in lepo, da je zdaj del tega projekta. V sebi ima melanholijo, ki jo imamo vsi malo. Je lepa in žalostna obenem. Nekaj lepega in žalostnega je včasih lahko zelo blizu skupaj.

Pogovarjala se je: Mateja Rihter

O umetnici: Nataša Sienčnik, rojena 1984, prihaja iz Dobrle vasi, zaključila je Slovensko gimnazijo. Študirala je grafiko in transmedijsko umetnost na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju, v Londonu in v Rotterdamu. Je medijska umetnica in oblikovalka, dela z raznimi mediji, med drugim interaktivne inštalacije, objekte, fotografije, video in besedila. Leta 2018 je bila odlikovana s pospeševalno nagrado dežele Koroške za likovno umetnost, leta 2015 je prejela nagrado Bank Austria za mlado umetnost. Živi in ​​ustvarja na Dunaju in na Koroškem.

O umetnini: V preddverju škofijske rezidence je načrtovana umetniška inštalacija, ki simbolizira enakopravno in miroljubno sobivanje med nemško in slovensko narodno skupnostjo na Koroškem. Kovinski kubus — odprto prostorsko telo — prečka na obeh straneh 72 pisanih PVC vrvic, napetih kot strune abstraktnega glasbila. Vrvice potekajo diagonalno skozi okvir in se na sredini križajo v Andrejev križ. Dve barvni kompoziciji ponazarjata raznolikost obeh kultur in v medsebojnem prepletanju vizualno ustvarjata nove barvne odtenke. Na poti do glavnega portala se iz spreminjajočih se perspektiv razkriva vizualna partitura barv.
Inštalacijo spremlja zvočna kompozicija skladatelja in glasbenika Wolfganga Puschniga: zvočna slika, ki nastaja iz dveh različnih zvočnih virov – vsak posvečen eni kulturi. Na eni strani slišimo variacijo koroške pesmi Is schon still uman See, na drugi pa tradicionalno pesem koroških Slovencev Nmav čez izaro. Obe pesmi izvirata iz okolice Baškega jezera in vsaka na svoj način uteleša identiteto Koroške. V središču se iz njunih fragmentov rodi nova skladba, ki prepleta obe zgodbi v skupno melodijo. Zvok in barva tako postaneta znak sozvočja:Einklang.
Skozi dialog obeh strani iz prvotnega materiala nastaja nekaj novega — ne da bi se eno ali drugo razredčilo. Zvočno-barvni inštrument opozarja na kulturne in zgodovinske vezi, ki sta jih skozi desetletja spletli obe narodni skupnosti, ter na prizadevanja za srečanje, spravo in ravnotežje. Inštalacija postane trajen simbol povezanosti – vidna in slišna podoba dejstva, da lahko iz polja napetosti oblikujemo in ozvočimo skupno mrežo razumevanja in kulturnega bogastva.

Povabilo

Umetnina Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga SOZVOČJE:EINKLANG bo javnosti predstavljena na prazniku katoliške Cerkve Koroške v petek, 16. maja, z naslovom: »(Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura.«

Škof Jože Marketz vabi na praznik škofije 16. 5. v Škofijsko rezidenco (Mariannengasse 2) v Celovcu. Slovesnost z duhovnim uvodom in predstavitvijo umetniške inštalacije bo ob 14. uri. Kulturni program in praznik zahvale bo potekal v zgodovinskih prostorih škofovske rezidence do 18. ure in na vrtu do 21. ure. Vsi prisrčno vabljeni.