Bilo je, kot bi naenkrat spregovorila v novem jeziku – barve, oblike, materiali so postali moje besede. – Tako pravi Silvia Visočnik, ko je zavila na pot umetniškega ustvarjanja. Še prej pa je bila trgovka in socialna delavka. Da je ta njena nova pot pestra v barvah in močna v izrazu, je mogoče videti na razstavi njenih del v Hiši kulture v Žvabeku. Če pa kdo prileti na ali odleti z letališča v Celovcu, je tam gotovo srečal 300 kilogramov težkega monumentalnega bika v močnih barvah. Tudi to je delo Silvie Visočnik.

In tudi pred Hišo kulture je barvna glava iz jekla opozorila na njena dela v hiši z naslovom »Emocije«. Predsednik KPD Drava Jokej Logar je umetnico in njena dela predstavil in to storil tako, daje to bila posebna umetnost: s humorjem in znanjem, v najkrajšem času je v vseh odtenkih predstavil umetnico in njena dela. Spregovoril je o njeni poti do umetnosti, »ki ni bila ravna, temveč vijugasta, polna postankov in preobratov – in prav zato tako polna življenja in navdiha«. Najprej je bila zaposlena v Zadrugi. To obdobje je bilo zaznamovano z zanesljivostjo in delavnostjo. Kasneje je kot podjetnica vodila svojo trgovino. To obdobje je bilo zaznamovano z odgovornostjo, redom in organizacijo. Potem pa je prišel trenutek preloma. Silvia Visočnik je leta 2015 zaprla vrata podjetništva in jih odprla svetu človeške bližine – izbrala je socialno delo, poklic, ki zahteva empatijo, odprtost in prisotnost. V tem času pa so se začela odpirati tudi druga vrata: vrata umetnosti. Barve, oblike in materiali so sedaj postali njen novi svet. Leta 2020 je v Celovcu odprla svojo galerijo Artdepot Visočnik in tako omogočila prvi pogled na svoja dela. Zdaj, ko razstavlja v Hiši kulture, je z umetniškim ustvarjanjem prehodila že nekaj poti. V hišo jo je povabila kuratorka za umetnost v tej hiši Rozina Katz-Logar. Z deli umetnice Silvije Visočnik je pripravila 22. razstavo v desetih letih obstoja Hiše kulture.

Jokej Logar je opozoril v svoji predstavitvi na razstave umetnice »od Innsbrucka do Nemčije, od Tirolske nazaj na Koroško«. Dela Silvije Visočnik so našle pot v najrazličnejše domove in kraje, a povsod »kažejo svoj edinstveni pečat«.

O začetkih umetniškega ustvarjanja je Jokej Logar dejal: Silvijini umetniški začetki so bili spontani, igrivi akrilni izlivi – polni svobode, moči in ritma. A barve same ji niso zadoščale. Sčasoma so se njenemu izrazu pridružili olje, lak, akril – in nazadnje varjenje. Prav skozi varjenje je odkrila novo dimenzijo: žarenje isker, vročina kovine, surovost materiala, ki se v njenih rokah preobrazi v umetniško obliko, v nekaj, kar ni le stvaritev, ampak izraz njene notranje pokrajine.

Tako je iz življenjskih prelomov, odločitev in poguma zrasla umetnica Visočnik-Hohenthaler: svobodna, neodvisna. Ne sledi modi, ne trendom. Ne pripada nobeni šoli, sledi le svoji poti in svojemu notranjemu klicu. Njeno delo živi v prostoru med abstrakcijo in intuitivno barvno igro, med močjo in poezijo, med prizemljenostjo in svobodo.

Za Silvijo Visočnik umetnost ni okras. Je izraz: – izraz izkušenj, čustev, poguma in novih začetkov. Njene stvaritve nas vabijo, da se ustavimo, da pogledamo globlje in da se pustimo pretresti od energije in barv.«

Silvija Visočnik je v svojih delih razvila lasten jezik. Jokej Logar je za ta jezik našel naslednje besede: »To je jezik kovine in barve. Jezik intuicije in svobode. Jezik, ki ne le nagovarja – temveč nas tudi premakne.« Razstava je na ogled do 20. oktobra.

V središču pozornosti je bila tudi glasba, ki je dala odprtju razstave okvir. Nastopila je skupina Sanje pod vodstvom Berteja Logarja in poskrbela za vrhunski glasbeni užitek. Pet glasov je zazvenelo kot majhen močan zbor, instrumentalna spremljava elektronskega klavirja, violine in kontrabasa pa kot majhen mogočen orkester.

Vincenc Gotthardt