S premiero predstave Simultano, Koroško-slovensko profesionalno gledališče Teater Rampa odpira obeleževanje stoletnice rojstva Ingeborg Bachmann, ene najpomembnejših pisateljic povojne nemške literature, katere dela so v širši javnosti še vedno premalo znana.

Prostor iKulta je bil za predstavo popolnoma preoblikovan. Kdor prizorišče pozna od prej, ga tokrat skoraj ne bi prepoznal. Za to je poskrbel scenograf Dorian Šilec Petek. Ob vstopu pozornost najprej pritegne svetlobna postavitev na stropu. Posebnost je tudi v tem, da igralci Magdalena Kropiunig, Tina Resman in Aleksander Tolmaier gledalke in gledalce osebno pospremijo do stolov, razporejenih v krogu okoli odra.

Dramatizacija Maše Pelko temelji na osrednji zgodbi istoimenske zbirke Simultano pisateljice Ingeborg Bachmann iz leta 1971 ter na pripovedi Tri poti k jezeru iz iste zbirke.

V zgodbi Simultano je v ospredju mlada ženska, ki je odšla v svet s starejšim moškim, da bi tam našla svojo identiteto. V kapitalističnem in moškem svetu se zgodi prav nasprotno. V pripovedi Tri poti k jezeru pa je v središču ženska, ki se iz tujine vrača domov in ponovno sreča očeta. V tem delu spremljamo zgodbo z dveh vidikov, hčerkinega in očetovega.

V vseh pogledih je bil režiser Juš Zidar zvest ideji simultanosti: V ospredju zgodbe Simultano je lik simultane prevajalke, hkrati pa se dve zgodbeni liniji tematsko ves čas prepletata. Uprizoritev je večjezična, zato so gledalcem na voljo slušalke za simultano prevajanje. Igralci iz tolmaške kabine med predstavo sami, v živo in izmenično, simultano prevajajo slovenske in nemške prizore.

V ospredje predstave stopajo teme, značilne za Ingeborg Bachmann: patriarhalne strukture, razmerja moči, ženska samoodločba ter vprašanje jezika kot nosilca oblasti. Poseben poudarek predstavljajo prizori, v katerih moški intervjuva lik Bachmann. Ti vložki ustvarijo oseben in večplasten portret pisateljice ter njeno razmišljanje neposredno postavijo ob literarne like. Lik Ingeborg Bachmann poudarja, da tudi jezik ni nevtralen, temveč zaznamovan z razmerji moči in je moški.

Minimalistična scenografija z nekaj simbolnimi rekviziti in tudi gibi puščajo veliko prostora domišljiji ter gledalca usmerjajo k besedi, glasu in tišini. Simultano tako deluje kot sodobna, večjezična gledališka refleksija, ki dokazuje, da so vprašanja, ki jih je odpirala Bachmann, še vedno boleče aktualna.

Predstavo si lahko ogledate še 29. in 31. v iKultu.