Avstrijski škofje z veliko skrbjo vidijo, da bo v prihodnje mogoč tudi v Avstriji asistiran suicid – pod določenimi pogoji. V izjavi ob zaključku jesenskega srečanja na Dunaju svarijo pred posledicami tega razvoja. Hkrati opozarjajo na velike pomanjkljivosti, ki jih vsebuje aktualni osnutek o zakonu, s čimer bi radi preprečili zlorabo. Škofje zahtevajo poleg tega zakonito pravico do hospične in paliativne oskrbe in skorajšnje zagotavljanje potrebnih finančnih sredstev. Nadalje se izrekajo za ustavno-pravno prepoved „usmrtitve na zahtevo“.

V vseh državah, kjer je pomoč pri suicidu nekaznovana, se kaže isti zaskrbljujoč razvoj, so škofje zapisali v svoji izjavi: v najkrajšem času je iz primera v izjemi nastala družbeno sprejemljiva normalnost in iz nekaznovanosti iztožljiva pravica. Da se to po možnosti ne bi zgodilo v Avstriji, se je Avstrijska škofovska konferenca posvetila aktualni ekspertizi zakona, ne da bi pri tem zagovarjala asistiran suicid.

Pomanjkljivosti, ki so nesprejemljive

Glede na osnutek zakona o pravici do smrti škofje spregovorijo o „pomanjkljivostih, ki so nesprejemljive“: Tako so zamudili, da bi nujno predpisali po zdravniški razlagi izredno potrebni rok o pomislekih v izmeri 12 tednov in kasneje pripravi pravice do smrti. Tako osnutek zakona ne upošteva smernic ustavnega sodišča. Le-to je namreč zahtevalo, da je treba določiti za nekaznovanost asistiranega suicida trajnost želje po suicidu in dejansko sposobnost odločanja suicidenta. Oboje predloženi osnutek zakona ne zagotavlja, dokler ustanovitev pravice do smrti - boljši bi bil izraz izjava o suicidu – ni kazensko-pravno obvezujoča.

Predloženi osnutek sicer kaže prizadevanja, da bi ščitili asistiran suicid, ki ga je ustavno sodišče postavilo kot nekaznovano, kot napako, prehitro odločitev in zlorabo. To se vidi v poskusu omejitve kroga oseb, ki se lahko poslužuje asistiranega suicida ali pa v prepovedi reklamiranja in poslovanja s tem. Prav tako je potrebno strukturirano svetovanje, ki je bilo predvideno v osnutku, in pojasnilo tistemu, ki želi suicid, pri čemer je potrebno nakazati vse paliativno-medicinske alternative k suicidu. Še jasneje kot doslej je potrebno v prihodnjem zakonu formulirati prepoved zapostavljanja, ki zagotavlja svobodo privatnim organizacijam, da jim ni treba v svojih hišah ponuditi in prenašati asistiranega suicida, so zapisali škofje.

Za asistenco življenju

Z vidika škofovske konference je legaliziranje asistiranega suicida del postopnega zloma kulture, ki se je zapisal iluziji totalne „izvedljivosti življenja". Vsaka oblika pomanjkanja, oviranja, trpljenja in bolezni se ocenjuje kot neuspeh. Po tej logiki je postalo tudi umiranje tehnično in pravno „korektno“ izvedljivo. Žal gre s tem posegom v življenje tudi nevarno nesolidariziranje v družbi, svarijo škofje in hrkati poudarjajo: "Kako naj sse srečavamo s tem razvojem? Zagotovo potrebujemo več pozornosti drug za drugega in pripravljenosti za raznoliko „asistenco življenju“. To je trajni nalog!“

Za škofe je posebej zaskrbljujoča nevarna sprememba vrednot v jeziku, če v aktualnem diskurzu govorijo o „umiranju v dostojanstvu“, ki je očitno brez alternativ mogoče le s suicidom. To manipulativno govorjenje napačno presoja dejstvo, da ostaja vsak suicid človeška tragedija. Zgodi se krivica vsem, ki so „doslej omogočali človeku dostojno umiranje z zanesljivim in spoštljivim spremstvom in bodo to še delali naprej“. Škofje pozdravljajo v tej zvezi potrebno izgradnjo hospično in paliativno oskrbo v Avstriji.