Od prve spominske hoje v spomin na žrtve nacističnega krivosodstva je preteklo že nekaj let. Prvič je bila ta hoja izvedena aprila 2008. Spomin na žrtve je postajal vedno bolj viden. Ne le v vrnjenih imenih žrtvam, ampak tudi na namestitvah spominskih obeležij. V Gradu (Burg) v Celovcu je nameščena spominska plošča v obeh deželnih jezikih. Prav tako je od leta 2002 tudi pred sodiščem v Celovcu postavljeno spominsko obeležje z imeni žrtev, prav tako v obeh deželnih jezikih.

Da je prireditev vsako leto tudi v obeh deželnih jezikih, je nekaj samoumevnega. Tako je bilo tudi letos. Pevsko so v spominsko hojo uvedle Dečve Danice s pesmijo »Pihljaj vetrič«. Zbrane je pozdravila Mirjam Zwitter-Šlemic in kar na začetku napovedala dve mladi govornici pred spomenikom pred sodiščem: tam sta spregovorili Mira Koncilija (14) in Mila Malle (10). Močan aplavz sta si potomki družine Ročičjak več kot zaslužili. Njun nastop v dežju pred spomenikom žrtev tudi njunih prednikov, je bil predvsem eno: izredno občuteno prepričljivo pričevanje dveh mladih deklet, ki je zbrane ganil, nekatere tudi do solz. Mila Malle je rekla: »Ko se je moja prababica po vojni iz jetnišnice vrnila domov na domačo kmetijo, se je družina, ki je pred vojno štela devet članov, zmanjšala za skoraj polovico: očeta Jožefa in njegovo hčer Elizabeto so usmrtili, dva sinova sta padla kot vojaka. Prababica – tako mi pripovedujeta moja babica in moja mama – je poleg duševnih ran med ujetništvom zbolela še za kostno tuberkulozo in zaradi posledic trpela vse življenje.« Še prej pa Mira Koncilija: »Ko sem bila kot majhen otrok z mamo za nekaj dni v Gradcu, je mama iskala »sivo hišo«. Takrat mi je bilo sitno, da sva nekaj časa hodili naokoli in nato stali pred veliko, zame popolnoma nezanimivo stavbo. O tem, kar se je dogajalo v kleti deželnega sodišča, takrat še nisem vedela čisto nič, saj sem bila še premajhna, da bi me kdo seznanil s kruto resnico.«

Posebne zahvale je bil deležen predsednik deželnega sodišča Bernd Lutschounig, ki odhaja v pokoj. Tudi tokrat je, kot mnoga leta prej, spregovoril pred spomenikom in poudaril samoumevnost, da delajo na sodišču tudi pripadniki slovenske narodne skupnosti. V slovenščini je njegov nagovor prebral sodnik Toman Feinig. Na koncu pa naj odmeva še to, kar sta povedali pred spomenikom Mira Koncilija in Mila Malle: »V družini se pogosto pogovarjamo, da so bili v naši družini pogumni ljudje, ki so v strašnem času tvegali lastno življenje za svobodo. Tega tudi mi, pravnuki in prapravnuki, ne smemo nikoli pozabiti. Naj nam bo njihov pogum zgled za celo življenje.« vg