Advent pomeni prevedeno prihod. Kristjani smo torej ljudje, ki čakamo. Zato so krščanske Cerkve usmerjene proti vzhodu. Tako tudi stolnica v Gospe Sveti. Kajti vzhajajoče sonce je znamenje prihajajočega Kristusa.

Kristusov drugi prihod je prva velika tema adventa. Slikarji srednjega veka so ta motiv ovekovečili na slavoloku gosposvetske cerkve. V sredini vidimo Kristusa na svetovni obli.

Njegov prestol je mavrica. Le-ta je znamenje Božje naklonjenosti vsemu stvarstvu. V tej luči je treba videti Kristusa – sodnika.

Na Kristusovi desnici je Marija. Pooseblja človeštvo, ki se je odprlo Božjemu dejanju in sprejelo njegovo besedo. Sedaj se veseli neminljive nebeške skupnosti. Na Kristusovi levici pa stoji Janez Krstnik. On je svetnik adventa, saj je prišel, da bi pripravil Gospodu pota. Njegovo geslo se glasi: Spreobrnite se.

Očitno številni temu opozorilu niso sledili. Zato pekel na stežaj odpira svoja usta, da bi jih požrl. Seveda je tudi srednjeveški umetnik vedel, da je Bog človekoljub. Vendar nas je hotel svariti: Bodite budni.

Pričakujte Gospoda s tem, da ste dobri do soljudi. Mera, s katero merite, bo nekoč tudi merilo za vaše življenje.

V adventu se pripravljamo na praznik Jezusovega rojstva. Da je Božji Sin prišel na svet, je zelo konkretna zadeva. Postal je človek in s tem del človeške družine. V stolnici v Gospe Sveti vidimo nekaj umetnin, ki upodabljajo Jezusove prednike. Med njimi sta Ana, Jezusova babica, in njena hčerka Marija z detetom Jezusom.

Jezus je sicer imel zemeljsko mater, njegov Oče pa je Bog v nebesih. Mater torej nakazuje, da je postala beseda materija, meso.

Če se ozremo na strop gosposvetske stolnice, pa smo soočeni z Jezusovim rodovnikom.

Matejev evangelij prepotuje tri krat štirinajst rodov, da označi pot od Abrahama do Jezusa. Med Jezusovimi predniki so slavni ljudje. Adam, prvi človek, nas spominja na tragični začetek.

Abraham je bil prvi, ki je veroval. V številki štirinajst pa se skriva ime David. Nekoč, tako pravi Sveto pismo, bo prišel tisti slavni Davidov potomec, ki bo prinesel mir in pravičnost.

Hkrati pa Matej omenja tudi ženske. Vsem je skupno, da so bile tujke.

Jezus torej ni samo slava Izraela, temveč tudi hrepenenje narodov. In še nekaj. Med Jezusovimi predniki so bili tudi grešniki.

Bog si za svojega sina ni izbral popolne družine. Poslal ga je v rod, ki je izkusil tudi senčne strani človekovega bivanja.

Ko je angel Gabriel prišel k Mariji in ji oznanil, da bo rodila Božjega Sina, se je začel veliki advent Svetega pisma.

Že zgodaj so razlagalci biblije premišljevali, kaj je Marija delala, ko je zaslišala angelove besede.

Umetnik krilnega oltarja v Gospe Sveti nam ponuja tale odgovor. Ko je angel pristopil, je Marija brala v Svetem pismu.

Kaj obhajamo v teh dneh?

Evangelist Janez pravi, da je beseda meso postala. Zato se vsiljuje domneva, da je Marija morala tedaj premišljevati Božjo besedo. Očitno je to delala s takšno vnemo, da se je beseda v njej učlovečila. Beseda torej ni ostala beseda.

Postala je otipljiva, nas blagrovala in vabila, da ji sledimo.

Marija je podoba verujočih. V njih se do danes spet in spet rojeva Božja beseda. Beremo naj jo tako, da postane tudi v našem življenju otipljiva, blagodejna.

Toda kaj je Marija brala v tem trenutku? Besede angela so jasno čitljive: Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj.

V Marijinem Svetem pismu pa so črke nerazločne. Za vsakega izmed nas namreč hrani biblija posebno besedo, ki dosega dno naše duše.

V Marijinem primeru je to bila napoved preroka Izaija: Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel, kar pomeni: Z nami je Gospod.

To, kar so pri nas jaslice, je v pravoslavni Cerkvi ikona Kristusovega rojstva. Združuje različne svetopisemske zgodbe. Pripoveduje, kaj se je zgodilo v Betlehemu, ko je Jezus prišel na svet. Osrednji del ikone je votlina, v kateri se je rodilo Božje dete. Prav iz take votline – iz groba – se je povzpel na velikonočno jutro.

Opazovalec bi pričakoval, da leži dete v jaslicah. Toda le-te so bolj podobne kamnitemu sarkofagu. V njem ležeči Jezus, popolnoma povit, je podoben mrliču.

Tudi to je namig na veliko noč. Božična ikona namreč pripoveduje tudi o Jezusovem poslanstvu. Prišel je na svet, da bi nas rešil smrti ter odprl pot v večno življenje.

Ob jaslicah pa sta vol in osel. V božičnem evangeliju ju bomo zaman iskali. Tem bolj nenavadno je, da se pojavita že v najstarejših upodobitvah božičnega dogajanja.

Kako to?

Odgovor nam daje prerok Izaija. Na začetku svoje knjige očitava Božjemu ljudstvu, da vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika, medtem ko Izrael ne razume.

Vol in osel sta torej skupnost verujočih – Cerkev. Opazovalec dobiva vtis, da hočeta vol in osel jesti iz korita, v katerem leži Jezus.

Prav to do danes povezuje kristjane. Zbiramo se k evharistiji, da bi se hranili s Kristusovim telesom. Pridružil se nam je, da bi nas hranil s svojo blagodejno prisotnostjo.

Razlage je Klaus Einspieler pripravil za televizijsko oddajo slovenskega sporeda ORF »Dober dan, Koroška/Dober dan, Štajerska«.