Galicija na svečnico, 2. februarja. Pristojnega duhovnika nekaj tednov ni. Oltarni prostor ne ostane prazen. Bogoslužje vodita stalni bralki Marija Perne in Uši Urank. Še ni dolgo tega, ko ju je škof Jože Marketz pooblastil za to službo. Njuna posebna odlika: dopolnjujeta se in obe se znajdeta v obeh jezikih, to pa je za dvojezično župnijo še posebej pomembno.

Včasih je dobro biti nekaj časa prej v cerkvi, tako se vidi, kaj se dogaja pred začetkom svete maše ali bogoslužjem. Mežnar ponuja sveče: po 5, 10 in 15 evrov, kot dar za cerkev. Listi so že razdeljeni po klopeh – tako bo sodelovanje lažje. Vsak ve, kaj je treba storiti: slovensko in nemško berilo, prošnje. Bogoslužje oblikujeta Marija Perne in Uši Urank. Oblečeni sta v albo, ki sta jo prejeli v Trgu pri pooblastitvi za stalni bralki. Ob njima sta dva ministranta. Vmes sledi pesem, vsak prižge svečo, na koncu pa tudi ne manjka Blažev blagoslov.

Kako jima je šlo, želim izvedeti, sedaj ko sta pooblaščeni stalni bralki, kajti berilo sta brali že prej? Po besednem bogoslužju si vzameta časa. Pogovarjamo se o tem, zakaj sta se odločili za to službo in kaj se je zdaj spremenilo.

Uši Urank, ki že dolga leta sodeluje v farnem svetu, je del tega, kar dela stalna bralka, opravljala že v preteklosti. Ko pa je slišala, da obstaja ta služba in da je zanjo mogoča posebna izobrazba, se je odločila zanjo. »Želela sem se poglobiti v delo, ki ga opravljam in izvedeti ozadja in si tako pridobiti potrebno miselno orodje. Predvsem pa je pomembno, da se v fari tudi vidi, da je vera več kot le sv. maša.« Seveda taka odločitev nekaj naredi s človekom, pravi. To, da je stopila pred škofa in rekla »Tukaj sem!«, to je bil poseben trenutek. Ta »Tukaj sem!« pomeni, da nekaj obljubiš. »Prej sem berilo prebrala, sedaj sem pooblaščena. Drugače stojiš pred ambonom. Obleka, ki se ji reče alba, in ta obljuba s teboj nekaj naredi, ker z njo oblečeš Kristusa in dobiš v roke še Božjo besedo.«

Na vprašanje, če se je v življenju kaj spremenilo, pravi Uši Urank da pravzaprav ne. Tudi v družini ne, ker je bila vera že vedno prisotna. Morda v javnosti to, da se »bolj zavedam, da sedaj vera ni več samo privatna stvar, temveč da sedaj s svojo osebo o tej moji veri bolj pričujem.« Doživlja tudi veselje, če pogleda na Cerkev. Če ljudi nagovarja, da pomagajo, so pripravljeni pomagati. Ugotavlja, da obstaja močna skupnost, priznava pa: »Ne smeš se bati nagovoriti ljudi in ne biti razočaran, če kdo reče ne.« Kakšen je njen rokopis pri besednih bogoslužjih? To je skupno petje in poseben poudarek na besedilu. Besede morajo najti pot do ljudi. To je posebej pomembno pri pridigi. »Zanjo iščem besede, ki me zadenejo in ki jih lahko stoodstotno zagovarjam, le tako sem avtentična in mi ljudje verjamejo.« Priprava na pridigo, pa je zanjo nekaj posebnega. »Besede evangelija te spremljajo že ves teden prej, ko se pripravljaš in tudi nedeljo, ko je v središču ta evangelij drugače doživiš.«

Uši Urank pravi tudi, da jo je nagovorila za izobrazbo za stalno bralko Marija Perne. Pa je bila v tem tudi posebna sreča: tudi Marija Perne se je odločila za izobrazbo stalne bralke. Zakaj se je ona odločila za to službo? »Dlje časa so me nagovarjali. Vodila sem pogrebe, brala berila, … nazadnje sem se odločila, da se dam pooblastiti. To pa tudi zaradi tega, da ljudje vedo, da sem pooblaščena od Cerkve, da to, kar dela Uši in kar delam jaz, delava v imenu Cerkve in tako, kakor je v smislu Cerkve.« Marija Perne je navajena stati pred ljudmi kot profesorica v šoli, kot sodelavka v fari. Pravi da se na tem področju ni veliko spremenilo. Vendar nekaj se je le malenkostno spremenilo. »Zdi se mi, da sem drugače stopila pred ambon. To je le nekaj drugega, če si pooblaščen in to službi opravljaš v albi.« Tudi Marija Perne na vprašanje, kaj jo v Cerkvi veseli, takoj najde drobce tega veselja. Skupno praznovanje v fari jo vedno veseli, pri čemer ji je v posebno veselje, če se ta praznovanja dogajajo ob različnih možnostih. Pomembno je, da se čim več ljudi aktivno udeleži praznovanja in niso le poslušalke in poslušalci. Omenja še en poseben drobec, ki se vedno večkrat dogaja: »Lepo je, če ljudje sami pridejo in vprašajo, če lahko sodelujejo.«

Kakšen rokopis vnaša Marija Perne pri besednih bogoslužjih in drugih pobožnostih ali duhovnih ponudbah? Veliko dela s slikami, vizualno, da si ljudje vsebine bolje lahko kaj predstavljajo in jih razumejo. Zelo pomembno ji je, da so ljudje tudi aktivni, npr. s kratkimi procesijami iz klopi do oltarja, ko prižgejo kako svečo, dajo kadilo na oglje, a tudi doživljanje narave, kot je bil to svetopisemski sprehod do Podkanjskega slapa.

Vprašam tudi Marijo Perne, kako je pripravljati pridigo? Da je to napor in delo, opisuje takole: »Občudujem duhovnike, ki morajo vsak teden pripraviti pridigo. To ni enostavno, to je napor in delo.«

Poseben luksuz Marije Perne in Uši Urank je, da sta spoprijateljeni in da druga drugo dopolnjujeta, si izmenjavata mnenje, pregledata to ali ono besedilo, se enostavno podpirata. Nekaj pa jima je izredno pomembno pri besednih bogoslužjih: tišina. »Ob besedi je tišina pomemben del bogoslužja.«

Vincenc Gotthardt