Organisation / Organizacija

Nedelja

Ali imajo ti govori sploh kakšen učinek?

Prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku ponujajo marsikatero misel, ki je skrita v raznih nagovorih.

Ljubljana

Ali imajo ti govori sploh kakšen učinek?

S kritičnimi mislimi o današnji družbi in položaju umetnosti v njej je bila prepletena proslava v ljubljanskem Cankarjevem domu na predvečer kulturnega praznika. Prvič v zgodovini državnih proslav so spremljale dogajanje na proslavi v Gallusovi dvorani osebe z okvaro sluha in vida.

Umetniški program prireditve ob podelitvi Prešernovih nagrad z naslovom Kam? je zasnoval Vito Taufer, ki je za vsebinsko izhodišče postavil Prešernovo Zdravljico. Prireditev je vodil igralec Tadej Toš, ki je uvodoma tudi odpel Prešernovo pesem Kam?

Kot je slavnostna govornica Ira Ratej poudarila, je to privilegirano govorniško mesto in edina državna proslava, na kateri umetniki spregovorijo o politiki, politiki pa molčijo. Iz govorov dosedanjih predsednikov, nagrajenk in lavreatov Prešernovega sklada je strnila nekaj njihovih vsebinskih točk kot: da umetnost vzpostavlja narodovo in posameznikovo identiteto, da država, ki ne podpira umetnikov in umetnosti, ni kulturna, da narod, ki zaničuje in prezira umetnost, ni kulturen, da umetnost ne more preživeti na trgu ter da všečnost, razumljivost in primernost ne morejo biti merila za presojanje kakovosti umetnine.

Vprašala se je: »Ali imajo ti govori sploh kakšen učinek in ali ti govori sprožijo spremembo kulturne politike?« Kot je dejala: »Prav nič od tega …!« Da edine merljive učinke teh govorov beležijo le spletni forumi, kjer se 24 ur po proslavi »anonimni davkoplačevalci vneto kosajo med seboj, kdo med njimi bo še bolj žaljivo zabelil zmerljivke na račun umetnikov. Davkoplačevalce, ki se sprašujejo, zakaj morajo plačevati davke za tisto umetnost, ki se jih ne dotakne, jim ni všeč ali pa je ne razumejo, je spomnila, da plačujejo davke še za kaj drugega, česar ne bodo nikoli potrebovali. Da je zato soditi o funkcionalnosti države zgolj skozi prizmo lastnih potreb, interesov in užitkov »milo rečeno, sebično pritlehno poenostavljanje,« je dejala. Da umetniki niso sebični, saj je njihovo delovanje vedno usmerjeno k sočloveku, je podčrtala. Če ne bi plačevali davkov, bi si umetnost po njenih besedah lahko privoščil le en odstotek prebivalstva.

Spomnila je tudi na razvoj novih tehnologij, s katerimi stojimo pred drugačnimi izzivi, kot smo jih bili vajeni doslej in kot je dejala, v nasprotju s tem pa vzbuja prava umetnina nelagodje, odpor, otožnost in osuplost ter šele tako predrami sočutje, vzbudi občutek dostojanstva in premika meje miselnega obzorja.

Prešernovo nagrado 2020 za življenjsko delo sta prejela fotograf Stojan Kerbler in koreograf, plesalec, dramaturg in režiser Milko Šparemblek. Nagrajenci Prešernovega sklada za umetniške dosežke zadnjih treh let pa so režiser Rok Biček, kostumograf Alan Hranitelj, dramska in filmska igralka Nina Ivanišin, akordeonist in skladatelj Luka Juhart, prevajalka Suzana Koncut in oblikovalec Nejc Prah.

Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo fotograf Stojan Kerbler je v svojem nagovoru orisal svojo 60-letno aktivno ukvarjanje s fotografijo in pozval k ustanovitvi muzeja fotografije. Prešernov nagrajenec baletni koreograf, plesalec, dramaturg in režiser Milko Šparemblek pa se je v svojem nagovoru sprehodil skozi spomine na svoja učitelja Pio in Pina Mlakarja.

Marija Primc

Mladi gledališčniki v Šmihelu (Opetnik)
Mladi gledališčniki v Šmihelu (Opetnik)

Šmihel

Gledališka šola – osnova za samozavest

Tradicija šmihelskega kulturnega praznika je, da prepustijo oder otrokom in mladim. Letošnji je bil v petek, 31. januarja, posvečen 10-letnici gledališke šole KPD Šmihel. Najmlajša skupina, druga skupina (lutkarji), NeNavadni, Sami močni in ŠTK GRA so predstavili to, čemur se tedensko posvečajo v gledališki šoli: govoru, igri in improvizaciji. Najmlajši z gledališko šolo šele začenjajo, najstarejša skupina jo počasi že zaključuje. Praznik je režirala Alenka Hain, ki gledališko šolo vodi od vsega začetka. Miha Vavti je skupaj s svojo skupino New Times Jazz Combo pripravil glasbeni del praznovanja, izjemna Anja Smolnik pa je zapela o Orionu.

Predsednik KPD Šmihel Silvo Jernej je mlade pohvalil: »Vaši vsestranski talenti so danes prišli prav posebej do izraza in ustvarili ste nekaj lepega, nekaj posebnega, nekaj izrednega, nekaj enkratnega.« Jernej je še poudaril, da »Gledališka šola ne bi praznovala 10. obletnice, če ne bi bilo v ozadju zavzete osebe, ki ji je gledališče izredno pri srcu,« in se zahvalil Micki Opetnik, da že deset let organizacijsko vodi gledališko šolo in s tem omogoča mladim, da lahko odkrivajo svoje talente. V imenu občine ji je čestital podžupan Vladimir Smrtnik.

Pred desetimi leti so v Šmihelu ustanovili gledališko šolo, da bi omogočili čim več otrokom sodelovanje v gledaliških in lutkovnih skupinah. Cilj in namen šole je, da otroci in mladinci odkrivajo svoje telo in glas kot igralčev inštrument. V gledališki šoli je pogovorni jezik slovenski. V teku 10-ih let so odprli pet razredov, skupine so uprizorile 23 predstav.

Od krokodila do smisla življenja – vse to je našlo mesto na odru v Šmihelu, kjer so kulturni praznik zaključili s pesmijo Ivana Minattija: Nekoga moraš imeti rad, »pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.« V Šmihelu imajo radi gledališče – in to znajo kreativno prenašati tudi na mlade.

Mateja Rihter

Janko Ferk pri branju v Musilovem muzeju (Gotthardt)
Janko Ferk pri branju v Musilovem muzeju (Gotthardt)

Železna Kapla

»Proslavljajte, a tudi berite!«

Z geslom »Pot nastane tako, da greš« so člani igralske skupine SPD Zarja pripravili recital poezije Janka Ferka, ki je bil tudi slavnostni govornik. Za glasbeno plat prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku v soboto, 8. februarja, v farni dvorani v Železni Kapli so poskrbeli Mladinska skupina Obirteens, Vokalna skupina Klika in Tamburaška skupina Tamika.

Janko Ferk se je na koncu svojega slavnostnega govora zahvalil za recital, ki so mu ga ta večer podarili. »Takega darila ne dobiš vsak dan.«

V svojem govoru je povedal tudi naslednje: »Naša lepa koroško-slovenska tradicija je, da nas s svojim zgledom usmerjajo duhovniki iz naših vrst. /…/ Danes so duhovni poklici tudi med koroškimi Slovenkami in Slovenci redko posejani. Tudi tu gre za našo kulturo, ker so duhovniki v naših krajih varuhi slovenskega jezika in koroške slovenske kulture. /…/

Moram ugotoviti, da nikakor ne zadostuje, če Prešerna proslavljamo, brati ga moramo! Verjetno je celo pomembnejše, da ga beremo, kakor da ga proslavljamo.

Prav v zadnjih tednih sem se pogovarjal s slovenskimi založniki o vseslovenski liriki in so mi brez olepšav, torej naravnost povedali, da ne moreš prodati več kakor dvesto izvodov neke pesniške zbirke. Podatek se nanaša na celotni prostor, ki uporablja slovenski jezik. Zdi se mi, da bi bilo prav, če bi koroški Slovenci sami zmogli nakup dvesto izvodov. Zato ponavljam, proslavljajte, a tudi berite!«

Vincenc Gotthardt

Tamburaši iz Loč v Tinjah (Rihter)
Tamburaši iz Loč v Tinjah (Rihter)

Tinje

Življenje ni praznik – in vendar

Iz znane pesmi Simona Gregorčiča je bil vzet prvi del naslova letošnjega kulturnega praznika v Tinjah. Drugi del je dodal rektor Jože Kopeinig: »Življenje ni praznik – in vendar je življenje lepo in se ga veselimo.«

Prvi kulturni praznik na Koroškem tradicionalno organizirata Dom v Tinjah in Prosvetno društvo Lipa iz Velikovca. V četrtek, 30. januarja, so v Tinjah nastopili Zlatina Riepl na klavirju, Tomaž Boškin na harmoniki, Tamburaška skupina Loče in Vokalna skupina Lipa. Predsednik Lipe in avtor Martin Kuchling je bral pesmi koroških avtorjev. Predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in urednik ORF-a Niko Kupper je v svojem slavnostnem govoru kritično analiziral stanje v »tem našem pogosto razglašenem vseslovenskem kulturnem prostoru,« ob tem je omenil nedavni primer imenovanja koroške Slovenke za ministrico v Sloveniji, ko so »javno omejevali funkcije v Sloveniji na naše in vaše.« Dodal je, da »našizmi« in »vašizmi« tudi na Koroškem žal niso neznanka, ampak »so razlog za skromno bero dolgih neenotnih let.« Zgodbo »t. i. političnega zastopstva, zastopniških organizacij, prerivanja stolčkov in poskusov koordinacij« je Niko Kupper kot pravljičar predstavil v obliki pravljice, ki jo je dopolnil z verzi: »Dogovor, ki le dopušča možnost in ni obveza – v demokraciji ni nujno priložnost, je pogosto le pretveza!« Po marsičem, kar je bilo doseženega, je pogosto »ob dosežkih ostal vedno grenak priokus, da so nas spet opeharili, stisnili v kot prošnjika.« Spraševal se je, koliko rojaki v matici sploh še vedo za slovensko lice zamejstva, ko tako po malomarnem izgovarjajo nemška imena krajev, čeprav obstajajo slovenske različice. S spraševanjem je nadaljeval: »Kaj pa mi, koroški Slovenci, smo v duši Slovenci? Čutimo povezavo z matico?« Narodna skupnost je 100 let po plebiscitu zdesetkana, mnogi so »slovensko materinščino v teku življenja zavrgli in je niso več predali svojim otrokom, naslednji generaciji. Zaradi nacionalnih pritiskov ali ker niso želeli biti naši ali vaši, jih narodna skupnost ni uspela v stiski podpreti ali zgolj pravočasno sprejeti.« Na koncu je Niko Kupper povabil k sodelovanju: »Premalo nas je, da bi se delili na naše in vaše, na boljše in slabše, na prave in napačne. Vsi, ki še čutimo, kar so čutili pesniki, ko so pisali bogat zaklad slovenskih besedil, smo del vseslovenskega kulturnega prostora.« Veliko upanja mu daje dejavna slovenska mladina na Koroškem, ki poje v domačih zborih, se udejstvuje v društvih in pripravlja predstave, ki so vredne ogleda.

Mateja Rihter

Oblikovalci sporeda v Celovcu (Gotthardt)
Oblikovalci sporeda v Celovcu (Gotthardt)

Celovec

Med besedo, glasbo in petjem

Letošnji osrednji kulturni praznik v velikem javnem studiu ORF-a v Celovcu je bil ob 100-letnici plebiscita v znamenju 70-letnice smrti pisatelja Lovra Kuharja, ki si je kot pisatelj nadel ime Prežihov Voranc. Alenka Hain in Alexander Tolmaier sta ob Prešernovem kipu brala odlomke iz Prežihovega romana »Požganica«, v katerem opisuje dogajanje na Koroškem po prvi svetovni vojni do plebiscita leta 1920.

Pozdravne besede je imenu prirediteljev (Generalni konzulat Republike Slovenije v Celovcu, Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza) spregovoril generalni konzul Anton Novak. Opozoril je na plebiscit pred 100 leti, ko so Slovenci na Koroškem postali manjšina, »pa ste vendar uspeli razviti kulturo na zavidljivo visokem nivoju, zato organizacijam in posameznikom izrekam iskreno priznanje«.

Slavnostna govornica Mateja Rataj je v svojem govoru predstavila človeka Lovra Kuharja in njegovo literarno delo. »Morda je torej ob koncu druge dekade 21. stoletja, ko svet ponovno sili v temo, čas, da Prežihovo zapuščino ugledamo v njenem bistvu: kot natančen razčlenjevalec slovenske družbe, akter prve in druge svetovne vojne je bil Lovro Kuhar edinstveni svetilnik humanizma v času, ko je bil princip človečnosti razpet do svojih skrajnih meja.«

Na kako vrhunsko poustvarjanje se je glasba na Koroškem vzpela, sta pokazali izredni kitaristki Zala Moschitz in Katarina Sima. Zelo odmeven je bil tudi nastop tenorista Mateja Krištofa ob klavirski spremljavi Andreja Feiniga. Za zbrane je bilo jasno: ta glas si je treba zapomniti.

Vincenc Gotthardt

Gustav Januš je pogledal v domačo vas Sele (Praster)
Gustav Januš je pogledal v domačo vas Sele (Praster)

Sele

Knjigi domačih avtorjev

Veliko smeha je bilo v polnem farnem domu v Selah ob slovenskem kulturnem prazniku, ko je Gustav Januš recitiral svojo pesem o stricu, ki je izgubil svoja očala. KPD Planina in Pevsko društvo Sele sta vabila na prireditev, ki so jo posvetili dvema kulturnima ustvarjalcema, ki imata korenine v Selah – Gustavu Janušu in Mili Hrobath. S prireditvijo so Selani izrazili svoje spoštovanje do pesnice in pesnika. Mili Hrobath zaradi bolezni ni bila navzoča, zastopal jo je sin Mihael, ki je recitiral tudi njene pesmi.

Alexandra Praster

Pri Primku v Rožeku pred citrami: Vincenc Gotthardt, Tanja Klančnik in Franc Kattnig (Verena Gotthardt)
Pri Primku v Rožeku pred citrami: Vincenc Gotthardt, Tanja Klančnik in Franc Kattnig (Verena Gotthardt)

Rožek

Na začetku so matere in očetje

Večni predsednik Kulturnega društva Peter Markovič Franc Kattnig je na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarja, pri Primku na Reki, pripravil glasbeno-literarni večer. Na njem sta nastopila Tanja Klančik s citrami in Vincenc Gotthardt z branjem iz knjige »Na drugem koncu sveta«, ki je še ni bilo na mizi. Knjiga bo izšla spomladi pri Mohorjevi založbi v Celovcu. Pred branjem je še poudaril: »Prav ob slovenskem kulturnem prazniku bi se morali kdaj tudi spomniti mater in očetov, ki omogočajo svojim otrokom umetniško ustvarjanje in jih oskrbujejo s kruhom, da lahko iz začetkov ustvarjanja nastaja vrhunska umetnost. Mlade ustvarjalke in ustvarjalci se z umetnostjo največkrat ne ukvarjajo, ker bi jim to bilo v veselje, temveč zato, ker to morajo delati. Vedo pa tudi, da uspeha v umetnosti ne moreš načrtovati, mora se zgoditi.« Tanja Klančnik je med izbrane pesmi na koncu uvrstila tudi pesem »N´mav čez jizaro«, pri kateri je zapela vsa dvorana.