Na kolesarski akciji Kološka so udeleženci in udeleženke s kolesi prevozili 145 km, od Zile čez Rož do Podjune, vse za manjšinske pravice. Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju je na petih postojankah pripravil druženja z domačimi društvi ter pogovore z lokalnimi prebivalci.
Podobna kolesarska akcija je bila organizirana že leta 1987, ko so mladi na območjih, kjer živi dvojezično prebivalstvo, k nemškim topografskim napisom dodali manjkajoča slovenska poimenovanja. Na miroljuben način so želeli opozoriti na neuresničene točke sedmega člena Avstrijske državne pogodbe.

Tudi letos, v tako imenovanem spominskem letu, so si dunajski študenti in študentke zamislili podobno akcijo. Organizirali so družabno kolesarjenje od Zile do Podjune. »Skupaj želimo prekolesariti naše kraje in vasi, srečati domačine, spregovoriti o potrebah vsakdana in manjšine ter poiskati poti sodelovanja, v katerih se bomo krepili in našli nov zagon za svobodno in odgovorno prihodnost,« so zapisali organizatorji KSŠŠD. Kolesarska akcija se je začela 5. septembra v Šmohorju, nato pa se je nadaljevala v petih etapah. Prvo srečanje je potekalo v ŠIŠI v Zahomcu, kjer je bila za njih prva priložnost za pogovore z domačini in tudi čas za počitek. Naslednji dan so se že zjutraj odpravili proti šentjakobskemu farovžu, zvečer pa so že prispeli na tretjo postojanko, v Galerijo Gorše v Svečah. Zadnji dan so raziskovali Podjuno, najprej so se ustavili v Dobrli vasi, nato pa akcijo sklenili v Pliberku.

Na posameznih postojankah so domača društva poskrbela, da so kolesarji in kolesarke lahko poklepetali, izmenjevali ideje, želje in skrbi, hkrati pa se tudi okrepčali, da so imeli spet dovolj moči za pot naprej. Kolesarji in kolesarke so pri srečanjih zastavljali pomembna vprašanja o naši narodni skupnosti, ki jih zaposlujejo in nagovarjajo.

Samuel Trap, eden od udeležencev, pravi, da se mu zdi ideja pogovora in povezovanja zelo lepa in smiselna. »Posebno je, da se pripelješ tja, prideš na obisk in te sprejmejo. Ljudi spoznaš na drugačen način, saj jih ne srečaš na prireditvi, temveč te gostijo v svoji vasi, kjer izveš, kako razmišljajo o manjšini, kakšne želje imajo in kako sami doživljajo realiteto, ki se od doline do doline močno razlikuje.«

Pravi, da ima vsak kraj svoje posebnosti, drug fokus, težave in želje. »Na Zili je situacija povsem drugačna, saj tam skoraj ni več ljudi, ki bi govorili slovensko. Velik fokus je na tem, da se jezik oziroma predvsem ziljsko narečje še nekako ohrani in digitalizira. Popolnoma drugače pa je bilo v Dobrli vasi, kjer ima mladina sama svoje majhno društvo in prostore. S tem lahko kot društvo čisto drugače delujejo in organizirajo tudi povsem druge stvari.«

Čar te akcije je ravno v medsebojnem povezovanju, saj se na čisto nov način spozna želje posameznikov. »V manjšini sami obstajajo različna mnenja. Ko pa obiščeš vsa ta društva, zares opaziš, da v resnici vsi želimo isto,« je povedal
Samuel Trap.

Brina Kušej