Nedavno decembra sem v avstrijskem časopisu postala pozorna na oglas uveljavljene (laične) dobrodelne ustanove, ki bralce prosi za finančni dar. Namen neodvisne neprofitne ustanove je brezplačna oskrba socialno šibkih oseb z odvečno kvalitetno in svežo hrano. Slednjo organizaciji, ki si je dala naziv Društvo za socialni transfer, brezplačno podarjajo trgovine, pridelovalci sadja in zelenjave, obrati živilske industrije itd. Poleg hrane društvo ponuja socialno svetovanje, saj, tako piše na spletni strani, sama miloščina (sic!) dolgoročno ne bo pomagala. Ustanova se definira kot most med družbo izobilja in družbo pomanjkanja.
Na prvi pogled se nam odpira rešitev kvadrature kroga. Darovalci hrane se znebijo neprodane robe, ki bi sicer končala … v smeteh (?), za nameček pa se izkažejo kot družbeno odgovorna, saj vključujejo skrb za družbo in okolje v svoje vsakodnevno poslovanje. Pomoči potrebni dobijo zastonj kakovostno hrano, ki si jo težko privoščijo zaradi nizkih dohodkov. No, še težje si privoščijo dostojno in pozimi ogrevano stanovanje, vendar pustimo pikolovstvo in ostanimo pri predmetu. Pridobijo pa tudi sodelavci prostovoljci. Prostovoljstvo življenju lahko daje smisel, je družbeno priznano, in – ne bodimo preveč idealistični – namig, da se ukvarjam s prostovoljskim (socialnim) delom, je lahko pomemben element v motivacijskem pismu ali v intervjuju za službo. In: pogoj, da sem sploh lahko prostovoljec, so poleg motivacije zadostni časovni in finančni resursi.
Ne le v krščanstvu tudi v drugih verah velja dobrodelnost kot vrlina. Med sedmimi telesnimi deli usmiljenja najdemo hranjenje lačnih in napajanje žejnih. Torej to, kar leta 2021 (!) počenja ustanova, ki jo omenjam zgoraj? Ja, prav to: svetopisemsko blaženje revščine. Z razliko, da nekoč niso poznali socialnih držav evropskega tipa, čigar varovalke so vzdržale kar nekaj desetletij in se zdaj krhajo. Pojem »revščina« nam prvi hip morda vzbuja asociacije na ljubljansko cukrarno in dunajsko hišo Marije pomočnice ali ilustracije iz Dickensovih romanov. Današnja revščina je na prvi pogled nevidna in se sramežljivo skriva. Pa še celo ko zagledamo koga, kako brska v smetnjaku ali prosjači, se med enim in drugim pogledom na zaslon mobija lahko vrine misel: Ja, saj sam/a tako hoče (prosto po reklu »vsak je svoje sreče kovač«).
Mednarodna nevladna organizacija Amnesty international, ki se zavzema za varstvo človekovih pravic odgovarja na vprašanje »Kaj je revščina?« sledeče: »Revščina ima številne razsežnosti – ne gre le za to, koliko denarja ljudje zaslužijo. Revščina pomeni, da nimaš čiste vode ali dovolj hrane. Pomeni, da nimaš primernega bivališča, da ne dobiš primerne zdravstvene oskrbe, ko jo potrebuješ, ali da nimaš dovolj denarja, da bi svojim otrokom omogočil šolanje. Pomeni, da nimaš dostopa do vseh dobrin, storitev, spretnosti, izbir, varnosti in moči, ki jih vsi potrebujemo, da lahko uživamo naše človekove pravice. Pomeni marginalizacijo in diskriminacijo.« (www.amnesty.si)

Spomladi smo v televizijskih poročilih zgroženo gledali prizore v bolnišnicah v državah z okleščenim javnim zdravstvom z mizernimi plačami zaposlenih, ki s vsi dejavni v sistemsko važnih poklicih. Tako ekonomijo označuje papež Frančišek kot ubijalsko.

V družbi izobilja lahko postane skrajno ponižujoče prositi za (materialno) pomoč in je hitro pri roki sum, da je posameznik odgovoren za svojo revščino, češ, morda pa se je premalo potrudil/ potrudila in ni izkoristil/a vseh možnosti. Malo manj se govori o neprijetnem dejstvu, da revščini rade botrujejo družbena in ekonomska neenakost in skorumpirane (gospodarske) prakse. V podkrepitev par številk: V letu 2019 je bruto domači proizvod na avstrijskega državljana znesel vsoto USD 50.380,00 ali EUR 41.524,00 (vir: Österreich – Wikipedia), število milijonarjev je naraslo na 313.000 oseb, število ljudi na pragu revščine pa na 1,25 milijona (vir: www.armutskonferenz.at). A ste že kdaj čakali v vrsti za brezplačen obrok ali paket s hrano? Ne tistem koncu, kjer pričakujejo ponižno zahvalo … za ostanke. Poskusite.
Gospodarski sistem, ki ekonomizira vsa področja zasebnega in javnega življenja in vse, tudi javno dobro (zdravstvo, šolstvo in izobraževanje, nego, medčloveške odnose itd) spreminja v blago, ki se lahko prodaja in kupi, izvaja hud pritisk na vse, ki so brez (zadostnih) dohodkov. Do tega pa lahko pride zelo hitro in nenadoma (brez lastne krivde). Avstrijska mreža za boj proti revščini in socialni izključenosti, armutskonferenz (armutskonferenz.at) navaja kot glavne vzroke za revščino brezposelnost (glej aktualna ekonomska kriza), ločitev, enostarševske družine in samohranilstvo, dolgotrajno bolezen, starost in nizke pokojnine.
Družba, ki se je zapisala dereguliranemu gospodarstvu, tekmovalnosti in komolčarstvu, potrebuje kot protiutež … dobrodelnost? Ali transparentno in dosledno obdavčevanje multinacionalk, finančnih transakcij in milijonskih dediščin? Kdo naj zagotavlja osnovne potrebe življenja? Država, ki v najboljšem primeru razpolaga z zadostnimi davki? Profitno usmerjen trg, (katerega radi povezujejo s prilastkom »svoboden«)? Slednji nas zalaga z obilno potrošniško ponudbo pogosto s pogubnimi posledicami za okolje, ki pokriva nepotrebne in odvisno, iz katerega vidika gledam, luksuzne potrebe življenja. Možnost rednega šopinga v kakšni šik (svetovni) prestolnici, vsakoletna daljša in krajša potovanja, drugi športni avtomobil in bazen pred hišo (sploh na Koroškem s svojimi jezeri) niso pogoj za življenje in lahko shajamo brez vsega tega. Pripomba: odvisno iz katerega vidika gledam. Težko pa moremo brez urejenega šolstva, zdravstva, socialnega zavarovanja, itd., torej vse, kar je potrebujemo za produktivno življenje. Da si bomo na jasnem: ne gre za zagotovitev minimalnega standarda, ki omogoča golo preživetje, temveč za kvalitetno izobrazbo, stanovanjsko ponudbo, zdravstvo itd. Kot primer, kam nas pripelje ponotranjena dogma o prostem trgu, ki vse ureja, omenim nepremičninski trg, ki nikakor ne zadovoljuje potreb po cenovno dostopnih stanovanjih. Spomladi smo v televizijskih poročilih zgroženo gledali prizore v bolnišnicah v državah z okleščenim javnim zdravstvom z mizernimi plačami zaposlenih, ki s vsi dejavni v sistemsko važnih poklicih. Tako ekonomijo označuje papež Frančišek kot ubijalsko.
Obstoj, ja, žal, nujnost obstoja dobrodelnih ustanov – imena zgoraj opisane ne omenjam, saj jo navajam le kot primer naraščajoče »dobrodelne industrije« – je škandal. Človek je kot družbeno bitje nagnjen k temu, da pomaga drugemu in se ukvarja z nečim smiselnim. Temu pojavu lahko staromodno rečemo solidarnost ali, če hočete, ljubezen do drugega. Naj to hočemo ali ne: odvisni smo drug od drugega. To smo, nekateri morda prvič, spoznali lani ob začetku pandemije, ko sta nas strah in panika pred širitvijo neznanega virusa za nekaj tednov napravila enake, (medtem smo se, vajeni varnostnih ukrepov, spet vrnili v predkoronsko območje udobne indiference) in smo odprtega srca, brez vsakega daj-dam, sprejemali in dajali družinsko, prijateljsko in sosedsko pomoč in … zadihali sproščeno! Iznajdba cepiva proti covid-19 v manj kot enem letu je plod sodelovanja in izmenjave znanja med državami, ne konkurenčnih mednarodnih odnosov. Tudi v socialno urejeni državi 21. stoletja priložnosti za prostovoljstvo in dajanja pomoči ne bo zmanjkalo. Morda brez deljenja hrane, obleke in osnovnih zdravil (kot bi neprestano šlo za naravne katastrofe). Gospodarski mehanizmi ne sledijo nobenemu naravnemu zakonu. Je stvar človeške volje in človeškega znanja.

Andrea Wernig