Dvoje je bilo tudi tokrat v središču življenja duhovnika Janeza Tratarja: sveta maša in verniki, ki so se z njim zbrali ob oltarju. Samo tokrat, v nedeljo, 15. junija, je bilo v samostanski cerkvi v Dobrli vasi le nekaj drugače: Janez Tratar sam je bil tudi v središču pozornosti in zbrani okrog oltarja so imel poseben vzrok: Janez Tratar je praznoval zlato mašo. In teh 50 let njegovega duhovništva je bilo vidno tudi na ekranu. Dva Janeza Tratarja sta bila na fotografiji na ekranu nad oltarjem: Janez Tratar kot novomašnik leta 1975, ob njem pa je stal kot duhovnik 50 let pozneje.

Nekaj besed v pozdrav je Janez Tratar »povedal v svoji materinščini«. Zbranim se je zahvalil, »da so ostali zvesti Cerkvi in nedeljski sveti maši«. Pozdravil pa je tudi njega, »ki me je poklical in je vzrok, da sem tukaj za oltarjem, to je Jezus Kristus, moj prijatelj«. In zelo blizu oltarja je bila tudi kitara, na kateri je spremljal od vseh zapeto pesem Aleluja. To so spremljali ob ljudskem petju še pevke in pevci zbora Srce, srčki, cerkveni zbor, otroci iz ljudske šole in pevsko inštrumentalna skupina Oratorio. Pesem se je mogočno zadonela v samostanski cerkvi.

V svoji pridigi se je Janez Tratar spraševal, kaj je služba duhovnika. To je spremenjenje iz življenjskega v duhovno. Kruh ni več kruh, ampak je Kristus sam. Duhovnikove roke in srce naj sta čista. Te roke polagajo na oltar stiske in veselje. »Služba duhovnika je spremenjenje življenja. Krivda naj se spreobrne v milost, breme v svobodo, hudo v dobro ... Vendar to lahko naredi vsak doma. Če se družina zbere pri jedi, to je spremenjenje in tega ne moreš doživeti sam. Maziljene roke kot duhovnik ima tudi nekdo, ki doma skrbi za bolnike in stare ljudi, je mama, ki se razdaja za svojega otroka. Naše življenje je biti duhovnik in spreminjati vse, kar človeka boli in obremenjuje v manj boleče, bolj znosno in lepo.« Po obnovitvi duhovniške zaobljube, ki jo je izrekel tudi ob svoji novi maši je med zbrane poslal tudi še naslednje iz srca izrečene besede. »Ker nisem bil le duhovnik, ampak tudi Janez, se oproščam vsem, ki sem jim storil kako krivico, nisem izbiral pravih besed ali nisem bil dovolj pozoren do njih.«

Prošnje to nedeljo so bile odmev na dobre besede, ki jih ljudje, ki prihajajo od blizu in daleč v farovžu, slišijo od Janeza Tratarja v farovžu. Za zdravje so prosili, »da bo še dolgo lahko deloval med nami«. Mladinec je v prošnji dejal, da je ostal mlad v srcu in prosil »za mnogo energije, moči in veselja, ter mlado močno srce z mnogo časom za mladino«. Ena prošnja je veljala Tratarjevi srčni zadevi poglobitve vere z željo »utrditi mrežo farne skupnosti v veri, upanju in ljubezni«. Tudi prošnja za mir ni manjkala »v naših družinah, med farani, za mir v krajih, kjer so vojne«.

Mnogo mladih je bilo zbranih v arhitektonsko posebej oblikovanem oltarnem prostoru. Na željo zlatomašnika so bile v slovesnost vključene tudi litanije Matere Božje. Ko pa je Janez Tratar izrekel kar precej ganljiv stavek »Hvala, da ste prišli,« je moral ugotoviti, s tem stavkom še ni uvedel v konec praznovanja v cerkvi. Odgovornim je bilo jasno, kar bo sledilo, bo trajalo le nekaj več časa. Zato so postavili pred oltar stol za zlatomašnika. Sede je sedaj poslušal, kaj mu imajo povedati zastopniki fare in druge osebnosti v fari. Kot prvi so spregovorili sodelavke in sodelavci v fari. Vsak od njih je to storil s citatom kake velike osebnosti. Med njimi je bila tudi Mati Tereza, ki je rekla: »Veselje se začne z nasmehom«. Ta izrek in tudi drugi so bili izbrani tako, da je bilo iz njih mogoče spoznati jubilantove vrline. Peter Grilliz je spregovoril v imenu cerkvenega zbora. Izrazil je hvaležnost za dobro in blagoslovljenko sodelovanje ter »da ti smemo povedati, kar ni v redu, in ti nam poveš, kaj ni dobro«. Izrečene so bile tudi naslednje besede: »50 let v službi duhovnika ni le velika številka, ampak življenjsko delo za ljudi.« Mladina se mu je zahvalila, da jim je dal prostor, v »katerem lahko rastemo, se razvijamo in smo, kar smo.« in »Pokazal si nam, da mladi nismo samo prihodnost, ampak predvsem sedanjost.« V imenu vrtca Mavrice in Campusa ad fontes je zlatomašnik prejel rokavice in kladivo, »da boš tudi v prihodnje gradil Cerkev«. Nato je bil spet čas za glasbo. Posebej pesem s posebno melodijo so za Janeza v instrumentalni spremljavi skomponirali mladi.

»Pomembni so zate odpuščanje in sprava ter dobro sožitje med slovensko in nemško govorečimi sodeželani v fari,« je rekla predsednica Slovenskega prosvetnega društva Srce Giti Neuwersch in nadaljevala: »Slovenska beseda in pesem sta dobrini, ki jim z veseljem slediš in spodbujaš. S svojo ljubeznijo do svoje materinščine in duhovnih vrednot si zgled, kako je mogoče združevati duhovno pot z radostjo in ljubeznijo do življenja. Hvala, ker čuvaš slovensko besedo in pesem kakor biser.« Pred zlatomašnika je stopil tudi župan Wolfgang Stefitz. »Janez, ti si naš pastir,« je povedal v slovenskem jeziku. Podčrtal pa je tudi, da je Janez »mož besede in dejanj in osebnost, ki zna poslušati ter enostavno institucija v občini«. Zahvalili so se mu tudi učiteljice in učitelji ljudske šole še posebej »za sposobnost ljudi spraviti do smeha, kar dela življenje lahkotnejše.« Prinesli so mu drevo z jabolki iz gline.

Pesem »Hvala večnemu Bogu« na koncu maše je imela dva začetka. Prvi je bil prezgodaj, o jubilantu še ni bilo vse povedano, drugi začetek pa je uspel in je z mogočnimi glasovi napolnil cerkveni prostor, preden so bili zbrani povabljeni na gostijo na samostansko dvorišče.

Vincenc Gotthardt