Novo srce in nov duh

Novo leto se začne v judovstvu z desetimi dnevi razmišljanja in novega začetka. Služijo kot priprava na dan sprave, največji praznik. V judovskem molitveniku je molivec in molivka soočen z vprašanjem, ali je sploh mogoče spremeniti navade in vzorce življenja. Kot odgovor je priklicana v spomin beseda preroka Ezekiela. Vrhunec doseže v obljubi, da bo Bog dal človeku novo srce in novega duha. Potem ko je Duh v nas odkril vso temo in jo spravil na dan, kakor smo videli v prejšnjem poglavju, gre zdaj za vprašanje: Kako gre naprej?

Ali obstaja izhod iz krivde? Seveda obstaja. Da povemo s prerokom Ezekielom: »Naredite si novo srce in novega duha!« (Ezk 18,31). Z drugimi besedami: Spremenite svoje mišljenje in dejanje. Vadite se v novem, boljšem vedenju, trenirajte ga, kakor športnik vedno znova ponavlja iste gibalne poteke, dokler jih ne more v odločilnem trenutku poklicati kakor program. Ezekiel poskuša torej z apelom. Mi smo za svoje odločitve odgovorni, potemtakem ni treba, da nadaljujemo pot razdora. Mi lahko delamo tudi drugače.

Iz vsakdanjega življenja vemo, kako malo dosežejo pozivi. Večinoma so sicer pravilni, a nemočni. Da na novo začnemo, je očitno potrebno več. Zato se pojavi po sebi pravilni poziv k spreobrnjenju (naredite si novo srce) pri Ezekielu pozneje še enkrat v obliki obljube: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost« (Ezk 36,26). Vse, kar bi moral storiti človek, se pojavi zdaj kot obljuba. Ta sprememba srca in duha, spoznanja in hotenja, obrodi na koncu nadvse bogat sad.

Krivda pa povzroča pomanjkanje. To ve človek, odkar je prvikrat prišel s tem v stik. Adam in Eva hočeta več. Preveč zapeljivo zveni obljuba, da bosta kakor Bog in da bosta razpolagala z življenjem. Na koncu vodi njuno prizadevanje v izgubo. Namesto v obilju, ki sta ga imela v raju, je njuno bivanje zdaj zaznamovano s trudom in pomanjkanjem. Živela sta v nepoškodovanem in potemtakem tudi svetem svetu in vse izgubila. Prav tako žalostno je za Ezekiela stanje izraelskega ljudstva. Od Boga je bilo mišljeno kot alternativa k drugim narodom, kot njegovo sveto ljudstvo, in se jim je tako priličilo, da je izgubilo svojo enkratnost. V tem mračnem položaju vabi Bog zdaj svoje, naj gledajo v prihodnost. On jim podarja slutnjo, kako drugačno, boljše in s tem sveto je lahko njihovo življenje in bo. Ponoven začetek se pojavi v oblačilu obljube.

V čem pa obstaja to novo? Začenja se tako rekoč s transplantacijo. Odvzeto bo srce iz kamna – mišljenje, ki je obtičalo v starih, usodnih vzorcih. Kdor si prizadeva za spravo, mora biti pripravljen razmišljati o novem, ki presega majhne spremembe ali popuščanja. Naj na prvi pogled zveni še tako domišljavo: Dopustiti mora predstavo, da postane svet. Prepogosto smo neuspešni že zaradi poguma, da bi o tem sploh razmišljali. Vemo, kakšni smo, in podležemo realizmu, da ne moremo na tem nič spremeniti. Očitno se je tega zavedal tudi prerok Ezekiel. Čemu bi bil drugače dal svojemu pozivu k spreobrnjenju obliko obljube? Spreobrnjenje je najprej vedno obljuba, omogočenje novega začetka. Bog nam da novo mišljenje in trdno voljo. Da moremo krivdo zapustiti in živeti sveto, je najprej dar. Božji Duh je, ki nas usposablja, da spoznamo, kaj vodi v zveličanje, in temu sledimo.

Obljuba preroka se sicer nanaša na ljudi, ki so si naprtili krivdo. Kljub temu vsebuje tudi obljubo za oškodovance. V moralnem smislu sicer nikoli niso izgubili svoje svetosti in kljub temu ne živijo zaradi doživete krivice v zveličanju. Zanje lahko podoba o novem srcu pomeni, da bodo usposobljeni, da najdejo nov dostop do svojih ran in tistih, ki so za to odgovorni. Tudi njim obljublja Božji Duh prihodnost v polnosti – vir moči za njihovo pot.

Klaus Einspieler