2. postna nedelja

Jezik oblikuje našo zavest. Zato se tudi pogosto zlorablja, da bi dejansko stanje prikazali v boljši luči, kot jo zasluži. Drug način prikrivanja je zamolčevanje. Dogodkov ne imenovati pomeni ne priznati njihove realnosti in daljnosežnosti. S tem lahko ti razvijejo usodno dinamiko. Konflikti lahko neopaženo tlijo in se razvijejo v nevaren požar. Te izkušnje kažejo, da imamo z jezikom v rokah instrument, ki nam omogoča, da se soočimo z resničnostjo ali da jo olepšavamo in se ne zmenimo za naše prepade.

Evangelist Janez vidi svet v usmiljenja vrednem stanju. Vse bolj se je oddaljil od Boga in je postal kraj teme. Ta odvrnitev od Boga ga je vedno globlje vodila v odtujitev: od Boga in samega sebe. Nov začetek je mogoč samo, če se odpremo Božjemu Duhu. V svojem poslovilnem govoru razgrne Jezus vlogo Duha v petih izrekih. Pri tem zavzema dvojno vlogo: za tiste, ki verujejo, je tolažnik, podoben odvetniku, ki v postopku jamči za svojega mandanta. Nasproti svetu pa je tožnik, ki obdolžencu predočuje, kar bi ta raje prikril. Tolažnik, ki ene napravlja za Božje sinove in hčere, torej drugim dokazuje greh. Ta pa za Janeza ni najprej moralni prestopek. Njegov najgloblji vzrok je nezaupanje do Boga, zavračanje, da verujemo vanj. Prav to spravlja Duh na dan. On drži svetu ogledalo, v katerem vidi svoj nenaličeni obraz in se prestraši, kot da bi bila spaka hudiča.

Zdaj bi lahko dobili vtis, da kristjani niso podvrženi temu dogajanju. Pri branju Janezovih pisem pa kmalu postane očitno, da lahko tudi oni spet podležejo nesrečnim razmeram sveta. Zgodovina Cerkve, pa tudi naša življenjska zgodovina ponujata dovolj nazornih zgledov za to. V tem pogledu je pametno, da »sveta« ne iščemo samo v našem okolju, temveč tudi v nas samih in se vprašamo, kako zelo smo že spet zapadli njegovim subtilnim spletkam.

Ne da bi resnica prišla na dan in da pošteno pogledamo na preteklo, ni sprave. Prav tu potrebujemo pomoč Duha. Pavel primerja Božjega Duha s človeškim duhom. Ker smo ljudje, ima vsak od nas duha po človeškem načinu. On nam pomaga zaznavati, kaj je v nas. Imenujmo to samospoznanje ali doživljanje samega sebe. Seveda je to težavno početje. Vse prepogosto se skrivajo za čistimi motivi nečisti interesi. Redko se nam dogodi zlo tako jasno, da nimamo več izgovora! Prevečkrat olepšavamo razmere okoli nas in v nas. Pavel pravi, da je kristjanom k človeškemu duhu podarjen tudi še Božji Duh. Kakor naš človeški duh služi samospoznanju, tako odpira Sveti Duh dostop do Boga. Brez njega Boga ne moremo resnično spoznati. Manjka nam tako rekoč primerno orodje za to. Samo po njem lahko presodimo, kaj nam je od Boga darovano. On nam daje nov jezik, da to resničnost tudi poimenujemo. On nas usposablja, da svoje bivanje presojamo iz Božje perspektive.

Ta Duh je nekaj takega kakor ključ na poti k spravi. On omogoča širok pogled na naše življenje. On nam daje moč, da podržimo v luč, kar bi rajši skrili. On nam pomaga reči: To sem storil. To je moj delež pri dogajanju. On nas dela sposobne, da se podamo v roke tistih, ki smo jih prizadeli. Po drugi strani pa nas tudi osvobaja spon preteklosti in nam pomaga odpustiti. Brez tega Duha sprava ni mogoča. Ta se začenja tam, kjer ljudje pošteno pogledajo na tisto, kar se je dogodilo, in so pripravljeni svoj pogled dopolniti s pogledom soljudi in si vrh tega še upajo gledati z Božjega gledišča in zdržati, kar je razrvano in razbito.