Te dni sem imel intervju s Slovenskim sporedom radia ORF in šlo je za običajno letno bilanco. Predvsem smo govorili o pogledu nazaj in o perspektivah v novem letu. Vzel sem torej list papirja in začel delati pluse in minuse.

Sam sem bil presenečen in vesel, da sem pri plusih prišel na vsaj deset pozitivnih dogodkov in samo do treh, štirih negativnih. Med pozitivnimi so bili zopet taki dogodki, ki so izstopali in se morda ne bodo ponovili naslednjih 50 let.

Na prvo mesto bi rad postavil posvetitev novega krškega škofa, »našega« Jožeta Marketza, ki je sedaj škof vseh Korošcev. Nekako je bil ustoličen, tako kot nekdaj karantanski knezi. Vsaj jaz sem to tako doživljal. Anton Martin Slomšek je bil v Št. Andražu knezoškof lavantinski in je v nekem smislu eden od predhodnikov Jožeta Marketza. Tedaj sta bila namreč na Koroškem še dva škofa. Št. Andraž je bil sedež Antona Martina Slomška do leta 1859, ko je Slomšek prenesel lavantinski škofijski sedež v Maribor. Pri Narodnem svetu smo desetletja zahtevali »slovenskega« generalnega vikarja ali pomožnega škofa. Odkrito rečeno, si na škofa niti nismo upali misliti. Potem pa tako lepo presenečenje. Sicer mi je pa kardinal Schönborn že leto prej rekel, da imamo na Koroškem kar »celo vrsto odličnih duhovnikov«. Jože Marketz je poleg svojega študija teologije in filozofije v Salzburgu študiral tudi v Ljubljani. Eno leto je deloval kot diakon v ogromni fari s 50.000 verniki v Ekvadorju. Obiskal je tudi mater Terezo v Indiji. Na poti tja smo se srečali na Šrilanki, kjer sem ravno delal za Razvojni program Združenih narodov (UNDP). Poleg doktorata na dunajski univerzi je študiral še v Rimu in v Jeruzalemu. In seveda je bil aktiven kot župnik v kar več južnokoroških farah. Na koncu je bil direktor koroške Caritas. Z eno besedo, Jože Marketz je na svojo škofovsko službo »frdamano« dobro pripravljen! Tretji svet, Koroška, jeziki in študij na raznih univerzah, praksa v Latinski Ameriki in doma. Bolj pripravljen ne moreš biti! Bravo, Jože! Srečen sem bil, da sem bil lahko pri njegovi primiciji 29. junija 1982, z ogromnim številom rojakov, saj je bil to za koroške Slovence tradicionalno praznik veselja za celo narodno skupnost. Tako veselje je prevladovalo tudi 2. 2. 2020.

»Kot zvezni predsednik bi se vam želel iskreno opravičiti za krivice in zamude pri uresničitvi vaših ustavnih pravic.« To je bil zame drugi najbolj pozitivni dogodek leta 2020. Naslednji dan sem po jutranji maši srečal gospo Marijo Stingler, rojeno Lapusch (93), ki je bila s svojo sestro Cili in drugimi sorodniki v taboriščih Frauenaurach in Hesselberg in mi je s solzami v očeh rekla, da takega opravičila ni več pričakovala! Tudi drugi so bili ganjeni, saj se je v zadnjih 100 letih nabralo preveč krivic. Van der Bellen se ja pa opravičil tudi za »zamude« pri uresničitvi naših pravic. To sta državni pogodbi iz leta 1919 in leta 1955, pa tudi številne obljube kot obljuba deželnega zbora 28. 9. 1920, ko so koroškim Slovencem obljubili enakost z Nemci »na večne čase«. Že nekaj tednov pozneje pa je deželni glavar Arthur Lemisch napovedal germanizacijo, ki je bila na žalost zelo uspešna. In 86 let pozneje je septembra leta 2006 takratni deželni glavar Haider vodil volilno kampanjo z inserati čez celo stran z geslom »Kärnten wird einsprachig!« Na vse to smo mislili in smo hvaležni zveznemu predsedniku za veliko gesto.
V zvezi s prireditvami CarinthiJA 2020 lahko rečemo, da je bila dvojezičnost jasno prisotna in sodelovala je tudi cela vrsta naših društev. Tudi pri centralni prireditvi v Celovcu je bil slovenski kulturni prispevek zelo jasno viden. Žalosten in popolnoma enostranski je pa spomenik na mestu koroške edinosti, za katero naj bi jamčili Ulrichsberggemeinschaft, Kärntner Heimatdienst, Abwehrkämpferbund in Bund der Kärntner Windischen. To je treba na vsak način popraviti, če ne odstraniti.
Že veliko prej, 16. 4. 2012, pa se je v imenu katoliške Cerkve opravičil krški škof Alois Schwarz. Najprej je daroval sveto mašo skupaj z izseljenima duhovnikoma Petrom Stickrom in Mirkom Isopom v celovški stolnici, v Domu glasbe se je pa opravičil na slavnostni akademiji ob 70-letnici deportacije številnih slovenskih koroških družin tudi zaradi krivičnih dejanj in nekaterih odločitev cerkvene oblasti. Zgodovinski dan za katoliško Cerkev in celo Koroško. In ne samo pri sinodi 1972, tudi tokrat se je pokazalo, da igra Cerkev v primerjavi s koroško politiko pionirsko vlogo.

Tudi novica o podvojitvi podpor, ki sem jo zahteval od začetka svojega mandata, podpor, ki so ostale nespremenjene 25 let, je veselo odjeknila med narodno skupnostjo. Ta denar naj je na voljo predvsem kulturnim ustanovam in društvom ter posameznim pobudam.

Za tretji najpomembnejši dogodek pa so poskrbeli vztrajni Franci Baumgartner, vodja šentjakobske regionalne liste SGS, vizionarni šentjakobski župan Heinrich Kattnig s somišljeniki v socialdemokratski stranki ter Franz Inzko s člani svoje frakcije, ki so v občinskem svetu skoraj soglasno sklenili, da bodo postavili dvojezične krajevne napise v celotni občini! To je bil leta 2020 morda najpomembnejši signal neke nove Koroške in lahko samo upamo, da bodo druge občine sledile edinstvenemu šentjakobskemu primeru. Seveda se veselimo po dveh sodnijskih obravnavah in 20-letni neumorni borbi ravnatelja Kukovica dvojezične table v Selah, v občini Žitara vas. Zadevo je pa popackal član konsenzne skupine, Heimatdienst, ki je brambovcu in članu NSDAP Steinacherju v občini Žitara vas postavil spomenik. Verjetno ravno zato ni bilo predsednikov Avstrije in Slovenije pri postavitvi napisa v vasi Sele.
Tudi novica o podvojitvi podpor, ki sem jo zahteval od začetka svojega mandata, podpor, ki so ostale nespremenjene 25 let, je veselo odjeknila med narodno skupnostjo. Ta denar naj je na voljo predvsem kulturnim ustanovam in društvom ter posameznim pobudam. Hvaležni smo predsedniku Avstrije Van der Bellnu, ki se je aktivno vključil v to zadevo, kanclerju Kurzu in podkanclerju Koglerju ter naši državnozborski poslanki Olgi Voglauer, ki se je neumorno in uspešno trudila za povišanje omenjenih sredstev.
Druge spobudne novice so bile povezane z imenom Petra Handkeja, Nobelovim nagrajencem, po materi vsaj »polovičnega« koroškega Slovenca (»Moja mama, moj stari oče in stara mama so bili čisti koroški Slovenci«) in z imenom Martina Kušeja, novega direktorja slavnega Burgtheatra. Kušej je v svojem gledališču celo organiziral 4. oktobra 2020 odmevno, samokritično prireditev, posvečeno stoletnici plebiscita.
Življenje v Celovcu je pa obogatila starodavna Mohorjeva (1851), ki je z odprtjem nove Slomškove hiše, v celovškem mestnem predelu Št. Rupert, poskrbela za pravo senzacijo. Tam je prostora od otroških jasli do visokošolskega doma prav za vse! Začetek s polno paro in s popolnoma zasedeno hišo je pa bil mogoč samo, ker ima Mohorjeva družba na Koroškem in drugod visok ugled. Čestitke in zahvala vodstvu te naše najstarejše ustanove.
V sklop dobrih novic sodi tudi sprejem mladega Dominika Uraka iz Nagelč, iz ugledne Buhovnikove družine, v avstrijsko diplomacijo, saj je opravil konec leta večdnevne, zahtevne sprejemne izpite. Čestitamo! Tudi Nedelja se lahko veseli, saj je Dominik eden od komentatorjev.
Zaenkrat uspešna je bila tudi ljudska iniciativa Minority Safe Pack in zadnji akt te državljanske pobude. Ko smo enkrat pobrali več ko milijon podpisov, smo jih predali s svojimi zahtevami na začetku leta 2020 podpredsednici Evropske komisije Veri Jourovi, konec leta pa je o tej iniciativi še glasoval Evropski parlament in pobudo podprl. Evropska unija torej v prihodnje ne bo samo zagovarjala jezikov držav EU, temveč se bo tudi ukvarjala z jeziki znotraj posameznih držav, z jeziki članov manjšin. Pripadnikov raznih manjšin je pa v Evropi nad 50 milijonov. Pozitivno se je končalo leto tudi za tednik Novice. Prvič po dolgih letih sta oba predstavnika časopisa, Marko Oraže za NSKS in Mitja Rovšek za ZSO, lahko poročala o končni bilanci časopisa – brez dolgov.

Med negativne novice bi uvrstil situacijo okoli Posojilnice, kjer se pa lahko zgodi tudi čudež, saj bi novi lastnik celo lahko okrepil prisotnost »našega« bančništva na južnem Koroškem. Druga negativna novica je pa že omenjena postavitev spomenika članu NSDAP Hansu Steinacherju v Miklavčevem.
Seveda z omenjenimi pozitivnimi točkami še niso rešeni vsi problemi slovenske narodne skupnosti. Daleč smo od tega! Vemo, kakšen status ima slovenščina recimo v Kmetijski zbornici in drugih javnih ustanovah, celo v občinah. Vemo, da Gornji Rož, Gure in Zilja nimajo dostopa do kakega dvojezičnega sodišča. Tudi novega Zakona o narodnostnih skupnosti, ki ga je pisno obljubil leta 2011 državni sekretar Josef Ostermayer, še nismo dobili.
Vsekakor so narodnostno in versko, ne glede na pandemijo, prevladovale leta 2020 pozitivne novice in upamo, da bo enako dobra tudi bilanca ob koncu leta 2021.

Valentin Inzko