Organisation / Organizacija

Nedelja

Zakaj trpljenje nedolžnih?

Piše Lojze Pušenjak (duhovna misel k 2. postni nedelji / Nedelja štev. 12)

Vsak dan brez sape gledamo tragične posledice naravne nesreče, ki je prizadela konec tedna Japonsko. Eden največjih kdajkoli zaznamovanih potresov je sprožil rušilni cunami, zdaj pa raste iz ure v uro nevarnost nuklearne katastrofe. Ob vsem tem se človek vpraša: kako Bog to lahko dopusti? Evangelij, ki ga bomo brali naslednjo nedeljo nam pomaga pri odgovoru na to težko vprašanje.  (© Foto: KNA/Reuters/NEDELJA)
Vsak dan brez sape gledamo tragične posledice naravne nesreče, ki je prizadela konec tedna Japonsko. Eden največjih kdajkoli zaznamovanih potresov je sprožil rušilni cunami, zdaj pa raste iz ure v uro nevarnost nuklearne katastrofe. Ob vsem tem se človek vpraša: kako Bog to lahko dopusti? Evangelij, ki ga bomo brali naslednjo nedeljo nam pomaga pri odgovoru na to težko vprašanje. (© Foto: KNA/Reuters/NEDELJA)
Tudi verni ljudje začnejo dvomiti o Bogu, če jih je – morda prav v najhujši stiski njihovega življenja – očitno zapustil. (© Foto: KNA/Reuters/Nedelja)
Tudi verni ljudje začnejo dvomiti o Bogu, če jih je – morda prav v najhujši stiski njihovega življenja – očitno zapustil. (© Foto: KNA/Reuters/Nedelja)

Škof Helmut Krätzl pravi v svoji knjigi »... und suchen dein Angesicht« (knjiga je izšla lansko leto pri dunajski založbi Dom): »Najmočnejše orožje ateizma je neodgovorljivo vprašanje po brezmejnem trpljenju na svetu in občutek mučne nemoči nasproti tako številnim nesrečam, ki jih ni neposredno zakrivil človek. Če bi Bog obstajal, tako ateisti, potem bi se morali vprašati: Če vsega tega ne more preprečiti, potem ni vsemogočen. Če tega noče preprečiti, potem ni dober.« In škof še dodaja: »Takšnih misli nimajo samo ateisti. Tudi verni ljudje začnejo dvomiti o Bogu, če jih je – morda prav v najhujši stiski njihovega življenja – očitno zapustil.«

Po zelo stari liturgični tradiciji evangelij 2. postne nedelje govori o Jezusovi spremenitvi na gori (nekateri menijo, da gre za goro Tabor v Galileji). Za tri Jezusove učence, Petra, Jakoba in Janeza, ki jih Jezus vzame s seboj na goro, je doživetje na vrhu gore tako rekoč slutnja večnosti, ki naj bi okrepila njihovo vero v Jezusa kot Mesija, čeprav bo ta Mesija moral – in to je bilo za Jezusove učence najtežje sprejemljivo – trpeti. Dogodek oz. doživetje na gori Tabor je Božji odgovor učencem, ki so nekaj dni prej slišali iz Jezusovih ust – prvič –, »da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen« (Mt 16,21). Peter, Jakob in Janez so na vrhu gore priče Jezusovega poveličanja, vstajenjske slave, in potrditve po Mojzesu (postava) in Eliju (preroki), da je Jezusova pot prava pot, nakazana že v Stari zavezi. Nazadnje pa so ti trije učenci še priče, da Božji glas potrdi Jezusa kot Božjega Sina, ki ga je treba poslušati. To doživetje ni bilo dano vsem dvanajstim apostolom, temveč samo trem. In ti trije, Peter, Jakob in Janez, bodo kmalu priče nečesa, kar bo v nasprotju z doživetjem na gori Tabor: priče (kolikor ne bodo spali) Jezusovega smrtnega strahu in žalosti na Oljski gori. Dogodek na gori Tabor bodo v polnosti razumeli šele po Jezusovem vstajenju.

Težko vprašanje trpljenja, ki bo zadelo Mesija, in Božji odgovor na to vprašanje na gori Tabor je poskus Nove zaveze ali prve krščanske skupnosti razložiti tisto, kar je bilo in je težko razložljivo – zakaj trpljenje pravičnega, nedolžnega, zakaj trpjenje Mesija? Bog sam je dal odgovor na to vprašanje, ker je Jezusa obudil od mrtvih. Ta odgovor nam daje naša vera. In ta odgovor je tako nenavaden in izzivalen, da si ga niso mogli izmisliti ljudje, temveč je lahko samo od Boga.