Pred petimi leti so v Celovcu začeli s spominsko hojo za žrtve nacizma. Cilj te hoje je bil, postaviti tem žrtvam spominsko obeležje. V petek, 23. aprila je bila blagoslovljena spomniska plošča pred sodiščem v Celovcu.

Trajalo je 70 let. Tudi zadnjih pet let je bilo dolgih, odkar se je začela v Celovcu spominska hoja od celovškega gradu, nekdanjega sedeža gestapa do celovškega sodišča, kjer so neštete osebe med letoma 1941 do 1945 postale žrtve nacističnega pravosodja. Cilj spominske hoje je bil, da bi bil tem žrtvam, med katerimi je tudi 13 žrtev iz Sel in okolice, postavili dostojno spominsko obeležje. V petek, 26. aprila 2013, so jim na spominski steli pred vhodom v deželno sodišče v Celovcu vrnili ime in čast. Tako se je uresničila večletna zahteva Memorial Kärnten-Koroška.

Franc Wakounig, podpredsednik Memorial Kärnten-Koroška, ki je pred petimi leti imel zamisel za postavitev spominskega znamenja za žrtve nacizma, je z zadovoljstvom ugotovil, »da to znamenje dostojnega spomina za žrtve nacizma stoji in da je porušen zid molka, ki je obdajal spomin na žrtve nacističnega nasilja v tej deželi in žrtve končno umestili v sredino javnega spomina družbe, dežele in države«. Na dvojezični spominski steli je zapisanih 47 imen žena in mož vključno z imensko nepoznanimi žrtvami. Marica Kušej, ki je odkritje spominske stele povezovala, je poudarila: »Za Memorial Kärnten-Koroška je bilo vselej jasno, da bo spominsko obeležje dvojezično, kot je dvojezična dežela Koroška. Kajti med žrtvami so koroški Slovenci in Slovenke, nemško govoreči Korošci in Korošice, nadalje Slovenci iz Slovenije, Tirolci, Štajerci, Nižjeavstrijci in celo en Hrvat. Vsi so bili na smrt obsojeni v tej deželi, ki naj bi bila po načrtu nacionalsocialistov samo enojezična, nemška. Tudi proti temu so se uprli.«
MePZ Sele je občuteno zapel pesem »Pihljaj vetrič«, ki jo je napisala gospa Miklau v koncentracijskem taborišču Ravensbrück in jo je uglasbila Terezija Omelko. »Spomin – Gedenken« je pisalo na transparentu, ki so ga od grajskega dvorišča nosili mladi do deželnega sodišča. Tam je odmeval saksofon Michaela Eriana. V ozadju z avstrijsko zastavo prekrita spominska stela. Na podstavku pa Brechtov stavek »Kjer se pravica sprevrže v krivico, je upor dolžnost«. S tem stavkom uvede v svoje pozdravne besede predsednik deželnega sodišča Bernd Lutschounig. »Spominjanje potrebuje pobudo in simbol. Pobuda za spominjanje je, da se živeči zavedajo tega, kar se je zgodilo in to tudi napravijo vidno.« In dalje: »Dolžnost do spominjanja se ne sme zgoditi le iz spoštovanja in hvaležnosti, zgoditi se mora tudi zaradi tega, ker se moramo zavedati, da ta čas še ni tako daleč ter da nanj ne smemo pozabiti.«
Arhitekt Klaus Holler je v obrazložitvi spominske stele – stela je iz serpetina, pridobljenega v že dolgo opuščenem kamnolomu v bližini Hirta, od koder je doma nekaj žrtev – poudaril tri vidike: prikazuje ponižno introvertirano figuro, simbolizira upor in prikazuje ranljivost, ki je prikazana z zarezom in sekiro. Povedal pa je tudi: »Ta spominska stela naj je Korošcem zapoved: zapoved dvojezičnosti dežele, ki je nemška in slovenska.«
Deželna svetnica Beate Prettner je podaurila, da je mogoče oblikovati prihodnost samo, če poznamo tudi preteklost. »Skrajni čas je, da sistematično raziščejo in postavijo v javnost vsa imena žrtev nacionalsocializma na Koroškem.« Deželni svetnik Wolfgang Waldner je stelo označil kot arhitektonsko dragoceno znamenje spominjanja. »Stela je aktivno znamenje kulture spominjanja, ki na Koroškem v preteklih desetletjih ni doživela pravega vrednotenja.«
Slavnostni govornik je bil vodja državnega tožilstva na Koroškem Mirko Borotschnik. Storil je to dvojezično in poudaril: »V tem impresivnem spomeniku ne vidim samo udejanjenja pogumnega in vztrajnega prizadevanja Memoriala Kärnten-Koroška, temveč tudi pristno, resnično in zdavnaj izraženo potrebo pravosodja samega. To je torej tudi pravosodni spomenik, ki je zrasel iz žrtev odpora pogumnih ljudi obeh narodnih skupnosti na Koroškem, iz rasnega, verskega in političnega preganjanja s strani nacistične oblasti, posebej sodne, ki ni izrekala pravice, temveč delila krivico. Spominjanje živi predvsem iz neposrednosti doživetega. Z odhodom prič tedanjega dogajanja se nam zapira tudi neposredni dostop do preteklosti. Tem bolj pomembne so nove oblike spominjanja in iz njega izhajajočega pomnjenja. Elie Wiesel, nobelovec, ki je sam preživel holokavst, je to zahtevno nalogo opisal tako: Vzgojiti velja generacijo pričevalcev o pričah, ki so pričevale.« Poudaril je tudi, da so »žrtve nacističnega pravosodja vidno in merodajno prispevale k vzpostavitvi človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam zavezane
pravne države.«
Imena žrtev so prebrali dijakinje in dijaki gimnazije Ingeborg Bachmann in Slovenske gimnazije. Po odkritju spomenika so za vsako žrtev položili pred spomenik vrtnico. Spomenik sta blagoslovila dekan Ivan Olip in evangeličanski župnik Rainer Gottas. Stelo je po načrtu arthitekta Hollerja izdelal kamnosek Edi Kavnik.