Kadar ima občutek, da se je treba hitro odločiti, to stori takoj. Viktor Omelko je od leta 1974 ravnatelj koroške Caritas in ve, kam je treba usmeriti pogled, da bo nevidna stiska na Koroškem postala vidna. Piše Vincenc Gotthardt

Preteklo nedeljo je bila nabirka Caritas za stisko ljudi doma. Ravnatelj Viktor Omelko jo poimenuje v odstotkih: stiska se je povečala za 12 odstotkov. Toliko ljudi več je v primerjavi s preteklim letom koroško Caritas zaprosilo za pomoč. Na Koroškem živi 83.000 oseb pod mejo rev­ščine.

Na vprašanje, kje je treba na Koroškem iskati revščino, Omelko na vsakodnevno delo koroške Caritas opozori z nasled­njim stavkom: »Nam pri Caritas stiske in revščine ni treba iskati, revščina in stiska prihajata k nam.« Z njima se soočajo socialna posvetovalnica, dnevno zatočišče za osebe brez stalnega bivališča, družinsko svetovanje, dušno pastirstvo po telefonu, posvetovalnice za razne zasvojenosti in referat za boj proti trgovanju z ljud­mi.

Omelko pomoči revnim ne vidi samo v denarni pomoči, temveč tudi v posredovanju podpor in navezovanju stikov s tistimi, ki lahko ustvarijo boljše razmere za življenje, v katerem ni finančne stiske. Njegov nasvet cenijo politiki, pa čeprav prihaja tudi do medsebojnih sporov. Toda stik se nikoli ne pretrga. Omelku je vseeno, ali ga politika vpraša za nasvet ali ne. »Nam je to vseeno, mi se oglasimo in povemo svoje mnenje.«

Da je Omelko vedno v stiku z odločujočimi, kar zadeva socialno politiko, opisuje zgolj en sam njegov dan. Vprašanje o tem, kaj je tisto, kar ga je ta dan, ko smo se pogovarjali z njim, najbolj zaposlovalo, daje vpogled v zakulisje dela, ki ga opravlja. Ta dan je bil zaznamovan z dvema terminoma. Eden je bil pogovor s koroškim socialnim referentom, s katerim se je srečal skupaj s škofom. Pojasnil mu je svoje poglede na revščino na Koroškem, z njim pa se je pogovoril tudi o tem, kako v domovih za ostarele zagotoviti dobro oskrbo ostarelih ljudi, zagotoviti sodelavkam in sodelavcem ustrezno plačo, da lahko od te tudi dobro živijo. Ena točka je bila tudi izobraževanje novih sodelavcev. Morda detajl ob robu: Viktor Omelko je odgovoren tudi za 1240 sodelavk in sodelavcev, ki delujejo na različnih področ­jih koroške Caritas. To je bil en termin, drugi pa je bil na uradu za posredovanje dela (AMS). Tu je doživel veliko pripravljenost, da bodo delovno dovoljenje dobile štiri ženske, ki bi rade ubežale prostituciji. Le če imajo delo, lahko ostanejo na Koroškem. Za Omelka so taki navidez majhni uspehi »veliki uspehi, ki rešujejo velike življenjske probleme«.

Da revščina na Koroškem za mnoge ljudi ne bi bila boleča vsakdanjost, bi bilo treba spremeniti samo tri stvari. Najprej bi bilo treba nekoliko dvigniti socialne podpore za vse ljudi, ki so brezposelni ali ne morejo delati. To je mogoče spremeniti s socialnimi zakoni, kar si Avstrija lahko privošči. Druga točka je, da bi vsak od nas bolj pazil na to, kako gre sosedu in sočloveku. Včasih ni treba veliko, dovolj je kak nasvet, kam naj se obrne, včasih pa je v veliko pomoč tudi kaka dobra beseda. Kot tretjo točko pa je navedel, da bi vsi ljudje in še posebej politika morali storiti vse, da bi bil mir na svetu ter da bi se človek zavedal odgovornosti za to, kar dela. Pri vojnah ne gre za naravne katastrofe, prav tako tudi ne pri velikih tehnoloških iznajdbah, ki jih potem čovek ni več v stanju nadzirati.