SODALITAS – skupnost slovenskih duhovnikov na Koroškem – ima t.i. »kvatrne sestanke«. Jesensko srečanje je vedno v obliki izleta. Bilo bi skoraj čudno, če bi se letos ne podali na deželno razstavo v Breze (Fresach).

Čeprav so nekateri izmed nas že v poletnih mesecih vodili skupine in so si razstavo že natanko ogledali, je bilo vendarle za vse zanimivo doživeti vodstvo v naši skupnosti. Predno smo se podali na prostor razstave, smo se najprej ustavili v tamkajšnji katoliški cerkvi, kjer so nas prijazno sprejeli mežnar, diakon, njegova žene in župnik Helmut Gfrerer. Njega smo tudi prosili, da nam pri skupni sv. maši poda nekaj misli. To je z veseljem storil: z nami je delil nekaj lepih ekumenskih izkušenj, ki jih je nabral tam v zadnjih mesecih. To duhovno hrano je po sv. maši dopolnil s povabilom v župnišče.
Tudi na razstavi so nas že pričakovali in so nam ponudili strokovno vodstvo v osebi slovensko govorečega evangeličana, Marka Drumla. Svojo nalogo je odlično opravil in nas zadovoljne odpustil h kosilu. Med jedjo se nam je pridružil še superintendent Manfred Sauer, ki nam je še s svoje strani pripovedoval, kako je prišlo do te razstave in kako so si jo zamislili. Naša naslednja postaja je bila farna cerkev v Weissensteinu, posvečena sv. Lenartu, katere krasoto nam je obrazložil domači župnik. Ne le stare freske, temveč celotna podoba cerkve je v marsikaterem izmed nas zbudila misel, da se na ta kraj še kdaj vrne s kakšno farno skupino. Pravočasno po načrtu smo se podali v beljaško bolnišnico, kjer pa tokrat nismo imeli namena obiskovati bolnike, temveč si predvsem ogledati kapelo. Pred nadvse navdušeno razlago nastajanja in oblike te bolniške kapele, iz ust našega sobrata Marijana Schustra, smo skupaj slovesno zapeli večernice. Morda cel dan nismo tako intenzivno čutili, kakor ob petju teh večernic, da smo ENA skupnost.

Zaključek našega izleta pa smo načrtovali in napravili v Wernbergu, kjer smo bili najavljeni na ogled novega oltarja in ambona in zaključno malico.
Dan je bil poln vtisov, srečanj, skupne molitve, petja in veselega druženja. Pogovor o raznih težavah se v naši družbi vedno meša s to in ono smešnico. Kulturno bogatenje, spoznavanje novih krajev in ljudi, utrjevanje že obstoječe skupnosti in še kaj. Tako se po takem dnevu zopet vračamo v naše fare v zavesti, da je lepo, da imamo skupnost SODALITETE. Našemu tinjskemu „šefu“ pa se zahvaljujemo za pestro pripravljen spored.
J. K.