Vztrajnost je ena značilnih lastnosti Leopolda Silana. Služiti je druga in njegova najbolj razvita. Že vse svoje duhovniško življenje je Leopold Silan v službi Cerkve in ljudi. »Služiti Cerkvi pomeni služiti ljudem. V središču Cerkve in nas duhovnikov mora biti človek.«, pravi Leopold Silan, ki letos praznuje svojo 50-letnico duhovništva.

Zlatomašnik Leopold Silan vabi na slovesnost zlate maše v edino cerkev ob avtocesti v Avstriji, v Marijino romarsko cerkev v Dolini. Pri tej cerkvi je prišla do izraza njegova vztrajnost, kateri se je morala pridružiti še daljnovidnost in  izreden občutek, kako staro spojiti z novim. »Kako vdahniti stari romarski cerkvi v Dolini novo življenje?« – To je bilo večno vprašanje, ki Silanu dolga leta ni dalo miru. Prvič si je to vprašanje postavil pred več kot dvajsetimi leti. Dobrih deset let za tem je bila romarska cerkev v Dolini obnovljena in dograjena. In če Silan danes stopi v to cerkev, se ne razveseli le svojega rokopisa in dolgih deset let dela in načrtovanja, temveč se znajde tudi v božjem hramu, v katerem mu pride na misel, »da smo vsi romarji v našem več ali manj kratkem  življenju«. V veliko zadoščenje mu je tudi, da je mogel za novo cerkev pridobiti k sodelovanju koroške umetnike. Tako je bil mogoč tudi nov pogled na cerkev v Dolini, ki spodbuja tudi k razmišljanju o stanju v Cerkvi.

»Veter večnosti postaja močnejši« je  zapisano v nemškem, slovenskem in še v šestih drugih jezikih v oknih cerkve. Pa pride ob tem verzu pesnika iz Ogleja pri Leopoldu Silanu do izraza še ena lastnost: humor. »To z vetrom večnosti je tudi takole. Če se z avtom hitreje peljem, kar nam duhovnikom, ker hitimo od maše do maše, ljudje radi očitajo, potem je lahko ta veter vedno močnejši.« Toda Silan zaznava tudi druge vetrove, ki pihajo. »To je veter mlačnosti, ki piha proti našemu prepričanju in proti naši veri. Ta veter je v današnjem času močnejši, ker je Cerkev postala ena od mnogih ustanov, med katerimi ljudje izbirajo. Zupam pa, da bo zapihal močnejši veter za življenje iz vere, upanja in ljubezni.«

Leopold Silan je bil dolga leta dušni pastir v župniji Pokrče, v kateri je nekdaj bil močno prisoten tudi slovenski jezik. Mladi otroci, ki se jim je v devetnajstem stoletju prikazala Marija, so to cerkvenim oblastem sporočili v slovenskem jeziku. Leopold Silan je doživel, kako se je jezikovna podoba njegove fare spremenila. »To je boleč proces, ko vidiš, kako  prebivalstvo odklanja vse to, kar so podedovali, ne da bi to mogli nadomestiti s čem novim. Ničesar niso pridobili, le sami sebi so delali škodo. Prav slutiš in doživljaš, kako notranje trpijo.«

Kot duhovniku je Leopoldu Silanu posebej pomembno, da živi tako, kakor piše v Svetem pismu: "Ljubi svojega Boga in ljubi svojega bližnjega". Iz tega je oblikoval svoje življenje, ki ga je delil z ljudmi. Vedno pa je bil prepričan v to, kar pravi papež Benedikt XVI.: »Nikoli nismo sami, ker je Kristus z nami!«

Kdor želi kaj več izvedeti o tem, kako je Leopold Silan splezal na vrh Velikega Kleka, kako se je imel v Afriki ali kako je potoval v Piran in Piso, si to lahko prebere v knjigi spominov, ki je izšla ob Silanovem zlatomašnem jubileju. Naslov knjige je Vera, upanje, ljubezen. Nadnaslov pa Spomini iz petih desetletij. V tej knjigi je napisal svoj prispevek tudi Jože Kopeinig in jubilanta označil kot duhovnika z nasmejanim obrazom.