Facebook razprava: Fukushima in posledice – kako naprej? Kaj pravite Vi, drage bralke, dragi bralci?

Dva izhodišča za razmišljanje: stališče avstrijske škofovske konference in komentar Helene Breitfuss-Valeško v Nedelji: vsak mora sam začeti pri sebi. O tem vprašanju bi radi vedeli tudi vaše mnenje - ob koncu članka je odprta facebook debata.

Kako ranljiv je naš svet

Stališče avstrijske škofovske konference pri vigrednem zasedanju avstrijskih škofov: 

Kako ranljiv je naš svet »S prizadetostjo, z zbeganostjo in občutkom nemoči se ljudje odzivajo na strahotno nesrečo, ki se je zgodila na Japonskem. Po cunamiju se je sprožil val solidarnosti po vsem svetu. V mnogih farah in skupnostih verniki v Avstriji molijo za žrtve nesreče. Caritas in druge cerkvene ustanove pomagajo pri obnovi. Taki dogodki kažejo, kako ranljiv je naš svetovno povezani življenjski svet. V Avstriji in po celi Evropi sedanja jedrska ogroženost spominja na katastrofo v Černobilu pred 25 leti. Zdaj grozeča jedrska katastrofa znova dokazuje, da je jedrska tehnologija tehnologija velikih tveganj in da pomeni veliko nevarnost za današnjega človeka in za naslednje rodove. S pogledom na etično odgovorno ravnanje v prid sedanjosti in prihodnjih generacij je potreben resen razmislek v zvezi z dosedanjo porabo energije. Obenem je treba spremeniti način razmišljanja in izpeljati ukrepe v podporo okolju prijaznih in obnovljivih virov energije,« so zapisali škofje v svoji izjavi. 

S pogledom na etično odgovorno ravnanje za sedanjost in prihodnje generacije je treba resno premisliti dosedanjo energetsko politiko. Hkrati so potrebni konkretni ukrepi za spodbujanje okolju prijaznih in obnovljivih virov energije.

Se boma kaj naučili?

Komentar Helene Breitfuss-Valeško v Nedelji, štev. 14: 

Zopet enkrat nas je pretreslo, ko smo izvedeli za posledice potresa na Japonskem. Pretreslo v pravem pomenu besede. Zlasti je namreč razširjeno mišljenje, da tehnika zmore vse in da imajo tehniki vedno vse pod nadzorom. To se je tako rekoč razblinilo čez noč, kajti tudi dvo- ali tristopenjsko varovanje nima vpliva na podzemeljske tektonske pretrese. In tako je izpuhtel tudi mit o mirni in prijazni uporabi jedrske energije. Ko je leta 1945 padla prva atomska bomba, je ves svet videl, kak uničevalni potencial ima ta tehnologija. Seveda se je na vse to hitro pozabilo in se pospešeno nadaljevalo, in sicer tako na področju oskrbe z energijo kakor tudi na vojaškem področju. Izkazalo se je, da izstop iz jedrske tehnologije ni več mogoč, ker je na obeh področjih jedrska industrija postala eden izmed ključnih faktorjev moči.

Res je, da smo v zadnjih letih nenehno soočeni z naravnimi katastrofami neverjetnih razsež­nosti, zato imam občutek, da smo se jih že nekoliko navadili. Smo tudi kar hitro pomirjeni, če nam strokovnjaki zagotavljajo, da jedrsko sevanje ne more priti v naše kraje. Kljub temu: čisto varno se ne počutimo več, obstaja neko osnovno nezaupanje. Dobro se še spominjam, kakšna panika me je zajela po poškodbi atomskega reaktorja v Černobilu. Nisem si upala obdelati vrta, bivanje na prostem je začasno postalo nevarno, vse dejavnosti na prostem so bile ogrožene zaradi radioaktivnega, a nevidnega sevanja iz oblakov, ki so prihajali iz Rusije. Premagali smo tudi ta strah, toda ostaja ugibanje, koliko ljudi je zaradi tega tudi v naših krajih zbolelo zaradi raka.

Dobro je, da je človek nekako razvil mehanizme, kako učinkovito pregnati nenehni strah. Kajti tudi strah nas navsezadnje dela bolne, in to na duši in telesu. Slišala sem, da na Japonskem živi 400.000 ljudi, starih več kot sto let. Takšno visoko starost so dosegli zaradi zdrave in skromne prehrane. Katastrofa jim zdaj jemlje še to varnost. Ob tem primeru tudi vidimo, kako relativno je razmišljanje, da je človek sam svoj gospodar.
V življenju je navadno tako, da kakšna življenje ogrožajoča bolezen ali kaka druga velika nesreča hkrati pomenita tudi nekakšno „darilo za učenje“. Kajti samo tako je dostikrat možen temeljit življenjski preobrat, nov življenjski stil. Sama nimam upanja, da bo lobistična mreža okrog jedrske energije dala prostovoljno iz rok svojo moč, ki jo ima nad gospodarstvom in politiko. Njihova taktika je, da ljudi čim bolj pomirjajo. Moja edina osebna možnost, kako se odzvati na novi položaj, na novi strah, je v tem, da poskušam kaj spremeniti sama pri sebi.

Ena možnost je gotovo v tem, da bolj zavestno uporabljam energijo. Da se tu in tam zavestno odpovem udobnostim, ki smo se jih vsi že dodobra navadili. Na primer, da se namesto z avtom v službo peljem z vlakom. Ali pa, da grem večkrat peš ali se peljem s kolesom. Ali se zavedamo, kako smo se vsi navadili na dokajšnjo mero udobnosti?

Ali res potrebujem sušilnik? Kaj pa, če bi se oprano perilo kar samo posušilo na soncu? Japonci se zdaj spet učijo varčevanja z energijo. Mi bi tudi lahko začeli s tem, pa četudi zgolj zato, da bi zavrnili argument atomskih lobijev, da brez jedrske energije ne moremo preživeti. Ali se ne postavlja pred tem vprašanje, ali bomo z jedrsko energijo sploh preživeli?

Kar me tudi zaposluje, je to, da nekateri duhovniki zdaj poskušajo katastrofo na Japonskem prikazati kot božjo kazen. Kazen je zmeraj nekaj, kar je v povezavi s krivdo. Potemtakem bi moral Bog, če bi res tako posegal vmes, kaznovati predvsem tiste, ki imajo dobiček od pohlep­nih načrtov jedrske industrije.

Tale komentar bi rada zaključila s svojo osebno izkušnjo  zadnjih tednov. Vsako jutro si vzamem čas za tako imenovan „pozdrav soncu“ ali sončno molitev. Ritual, znan iz joge, kot pozdrav soncu, in sicer z lastno jedrno energijo, ki jo tudi že uporabljamo kot „obnovljivo energijo“. Jaz s tem ritualom dobim telesno in duševno krepost ter telesno in psihično gibkost za ves dan. Ritual vsebuje veliko spoštovanja do „stvarstva“. Tako energijo spoznam po tem, da zažari tudi srce, ko po deževnih in meglenih dneh zopet zasije sonce. Ali če s prijaznostjo  srečam soljudi, in sicer po dobro znanem pregovoru: Tako kot kličeš v gozd, tako tudi odmeva ...

FACEBOOK DEBATA: Radi bi vedeli vaše mnenje - komentirate lahko tukaj (prijavljeni morati biti na facebook) ali na facebooku samem. Še beseda zakaj facebook debata: hočemo odkrita osebna mnenja in ne anonimnih debat. 

Kommentare / Komentarji