Herman Kelich, ravnatelj Slomškovega doma, stalni diakon in škofov ceremoniar, bo v četrtek, 24. novembra, dopolnil 60 let.

Doma je iz Sel, zdaj že precej časa živi na Bajtišah. V Salzburgu je študiral teologijo, leta 1976 se je vrnil na Koroško. V šoli v Borov­ljah je začel poučevati verouk. Kmalu je začutil veselje do dela z mladimi: z boroveljskim kaplanom sta poleti načrtovala polet­ne tedne z mladino na morju, v fari je sam vodil mladinsko skupino. Po nekaj letih mladinskega pastoralnega dela v dekanijah Rožek in Borovlje je leta 1990 postal ravnatelj Modes­tovega doma. Tam je bil do leta 1999: »Preselili smo se v Slomškov dom, v centralno hišo Mohorjeve. To je nekdaj že bil dom, sam sem bil tam štiri leta gojenec, ko sem obiskoval Slovensko gimnazijo,« se spominja. »Če pogledam na vsa ta leta, ki sem jih v domu preživel kot ravnatelj, sem ogromno “profitiral”, ogromno sem se naučil ob mladini. Če zdaj gledam na mojih 60 let: je razmeroma veliko, je že kar v redu starost, po drugi strani pa je človek star toliko, kolikor se počuti, in moram reči, da me mladina pomlaja in da se počutim še razmeroma mladega.«

Že 23 let je stalni dijakon in »vodi« faro Bajtiše. Bil je eden izmed prvih stalnih diakonov v Krški škofiji. Za dijakonat se je odločil, ker rad pastoralno dela in ima občutek za ljudi v Cerkvi. Vzgojen je bil v veri in ta mu je še danes zelo pomembna, zato poskuša tako mladini kot odraslim posredovati, da je biti kris­tjan, biti veren, nekaj pomembnega, nekaj osrečujočega. »Tudi mladina naj čuti, da ni negativno, če si veren, če hodiš v cerkev, če moliš; nasprotno, da je to nekaj važnega tudi za življenje. To skušamo mladim posredovati tudi v domu, čeprav je danes to malo težje, ker veliko staršev vere ne živi.«

Z veseljem in srčno vnemo je že 6 let škofijski ceremoniar, tako da je s škofom precej na poti. Njegova naloga je, da skupaj s farami pripravlja maše, birme in druge bogoslužne oblike. To ga zelo zanima predvsem zato, ker pride ogromno v stik z ljudmi na podeželju in res spoznava Koroško. Srečanja z ljudmi mu dajejo novih moči, novega elana, ko si reče: »Po vseh teh krajih še živijo ljudje, ki jim je vera vrednota.« Vidi, da se ljudje zavedajo: nisem sam kot verujoči, nisem sam kristjan, okrog mene jih je ogromno. To je zamisel skupnosti, ki je navduševala že prve kris­tjane. Ceremoniar je rad tudi zato, ker se mu zdi pomembno, da znamo praznovati: »Smo kar nekako zakrneli. Ker manjka veliko duhovnikov, smo opustili razne pobožnosti, ki so po vaseh, po krajih, po družinah bile pred leti še samoumevne. Zato je zame tudi ta vidik pomemben, da se ljudje zavedajo, da so tudi sami odgovorni za to vernost. […] Niso za vse odgovorni samo župniki in veroučitelji.« Ko je duhovnik odgovoren za več far, bi bilo potrebno, da bi v teh farah ljudje prevzeli (ne potegnili nase, ampak v sodelovanju z župnikom) pastoralno delo, da bodo ljudje čutili: tu smo zaželeni, tu nas je več, imamo nekaj skupnega. V tem bo tudi prihodnost naše Cerkve.
Ob obilici dela mu zmanjkuje časa zase in za družino: »Prosti čas je zelo zanimiva stvar,« pravi. »Moja žena mi očita, da ga nimam. Zdaj, ko imam vnuke, bi si ga želel malo več. Prosti čas si moraš včasih vzeti – do tega se še nisem čisto priboril, ampak delam na tem,« smeje doda. »Če nekaj rad delaš, to ni breme – ta čas te notranje zadovolji. Človek mora biti navdušen nad tem, kar dela. Tudi če je to delo kdaj stresno, je potem to zdrav stres.«

Klemen Ban