Ana Jug-Olip bo stara 90 let. Pred 70 leti je bila kot 20-letna izseljena. Preživela je taborišče Ravensbrück in ve, kako se je božični večer praznoval doma v Selah in kakšen je bil v taborišču.

O tem krutem času skoraj 60 let ni mogla govoriti. Pred kratkim pa je izšla knjiga, v kateri je vse gorje, ki ga je doživela, tudi zapisala. V četrtek, 26. janurja, je v farnem domu v Selah predstavila svojo knjigo in tako to, kar je doživela, za večno rešila pozabe.

»Utihnile so ptice, utihnila je vas« so besede, vzete iz pesmi, ki jo je uglasbil Lojze Slak. MePZ Sele je to pesem zapel in dal predstavitvi knjige glasbeni okvir. Ob klavirski spremljavi Romana Verdela je babici Ani Jug-Olip dovršeno in prisrčno zapela tudi Tamara Kuternig: najprej pesem Simona Gregorčiča »Ujetega ptiča tožba«, nato pa še »Adijo pa zdrava ostani«.

Predsednica Katoliškega prosvetnega društva Planina, Pavli Čertov, je v svojih pozdravnih besedah poudarila, da si je Nani, kakor pravijo Ani Jug-Olip, »z duše napisala vso bol, ki jo je spremljala desetletja«. Knjiga »naj bo vsem živečim in prihodnjim rodovom v opomin in obvezo, da svojih slovenskih korenin nikdar ne bi zatajili in da bi slovenski jezik z vso ljubeznijo govorili in ga dali kot zaklad naprej svojim potomcem«.

To je povedala Martina Piko-Rustia: »Njena največja grozota nosi ime Ravensbrück. Ana Jug-Olip pravi, da nobeno človeško pero nikoli ne bo moglo opisati bolečine, ki jo prizadene človek človeku, ko mu vzame vse dostojanstvo, ponos, ime. Za Ano Jug-Olip so se odprla neznana brezna, ki se jih je ustrašila, pa vendar zbrala toliko moči in zaupanja, da je upala na izhod in srečen konec. V vrtincu najhujših grozot je dozorela za premagovanje najvišjih ovir in najglobljih brezen. V trdnem upanju, da želi preživeti, je vsak dan znova skušala živeti. Ne vedoč, da bo svoboda nekoč res prišla, je vanjo verovala. Prav tako v njej ni usahnilo upanje, da bo nekoč spet videla svoj dom, da bo spet okusila hleb domačega kruha.
Ana Jug-Olip je bila hvaležna za vse prejete darove, s katerimi je bila obdarovana tudi v najhujših časih.
Ni se ustavila pri vprašanju, zakaj je bila izbrana za to hudo trpljenje, temveč je svoje zrelo trpljenje osmislila in ga nam daje v spomin in večen opomin: naj človeški rodovi za njo skrbijo za človeka dostojno življenje.«

France Vrbinc, ki je knjigo lektoriral, je na predstavitvi knjige izpostavil za današnji čas nekaj skoraj neverjetnega: avtorica mu je zaupala rokopis. »Posebej moram poudariti, da je šlo za ›rokopis‹ v pravem pomenu besede, kajti besedilo je res napisano z roko in v jezikovni obliki, ki avtorico odlikuje in postavlja visoko nad mnoge druge avtorje.«

Po več kot 30 knjigah se je Ana Jug-Olip navadila na podpisovanje lastne knjige. Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je rad sprejel pobudo, da se spomini Ane Jug-Olip izdajo v knjižni obliki, delo pa je prevzela Milka Olip, ki je kot nečakinja s svojim razumevanjem bistveno sooblikovala podobo knjige. Uredništvo knjige sta prevzela Luise Ruhdorfer in France Vrbinc, ki sta knjigo oblikovala z velikim spoštovanjem. Soizdajatelja sta KPD Planina in Mohorjeva založba.