Pfarre / Fara

Ludmannsdorf/Bilčovs

Ko si “prisiljen” biti s svojimi starši

Wie verbringe ich diese Zeit mit meinen Eltern?

Karantena je v odnose predvsem za srednjo generacijo prinesla nekaj zelo novega. Odrezala jo je od ostarelih staršev in jo »zaprla« v zakonski odnos in k mladostnikom, ki so v socialni izolaciji gotovo najbolj ujeti in prikrajšani. Podrli so se miti o tem, da se mladostniki ne pogovarjajo več s starši, da jih ne potrebujejo in da preprosto s starši ne želijo imeti nič več skupnega. Še več, kaže se, kako globoko odvisni so od staršev, od ozračja, ki ga starša ustvarita med seboj in doma, od tega ali je bivališče, kjer živijo, res dom ali ne. Zato je ta čas podarjen čas. Podarjen čas za zakonca/starša, da spet opazita drug drugega in da skupaj opazita tudi svojega mladostnika.

Čas, v katerem bomo presenečeni nad tem, kako zanimivi in čustveno bogati so naši mladi. In kako je ob njih spet biti mlad. Tako lepe priložnosti, da na novo spoznamo in močneje začutimo ter ponovno vzpostavimo stik z odraščajočimi otroki, kot ga imamo zdaj, verjetno ne bomo več doživeli. Kako navezati stik z mladostnikom in kako ustvariti varno, sodelovalno in zaupno ozračje, v katerem bodo mladostniki lahko začutili, da imajo svoj prostor, svobodo in naklonjenost? Kako jim lahko damo vedeti, da so razumljeni in da se ob starših lahko celo zabavajo, razpravljajo in slišijo kaj zanimivega?

Tako da ustvarimo prostor, kjer bodo mladi lahko začutili, da smejo govoriti o vsem, kar jim pride na pamet, da imajo ob nas prostor, kjer lahko izrazijo svoje mnenje, kjer lahko sprašujejo in se šalijo. Predvsem pa prostor, kjer jih nihče ne kritizira, ne obsoja, ne ocenjuje in se ne zgraža nad njimi.

Če hočemo, da se mladi ob nas lahko zares razvijejo in postanejo kreativni in suvereni odrasli imamo zdaj idealno možnost, da jim pokažemo, kako znamo sami ustaviti čas, sprejemati frustracije in skrbi, kako se znamo povezati drug z drugim in kako smo hvaležni za drobne lepe trenutke. Kako se znamo nasmehniti, včasih zamahniti z roko nad skrbmi, ohranjati upanje in temeljno prijaznost drug do drugega.

Mladostniki potrebujejo ozračje, v katerem so lahko sproščeni in kjer srkajo našo vero, ljubezen in naklonjenost, sploh takrat, ko so ujeti, osamljeni, izgubljeni in naveličani. Niso več otroci, ki bi se kar tako zadovoljili s starši, niso pa tudi odrasli, ki bi se zdaj lotili svojega dela in se sami brez besed in z veseljem prilagodili spremembam. Zato je ključno, kako jim v tej situaciji pridemo naproti in jim s svojo naklonjenostjo in zanimanjem pomagamo, da se njihov prostor razširi, poglobi in umiri. Če se ozremo po parkih in sprehajalnih poteh v naravi, nas vsakodnevno razveselijo prizori mladostnikov, ki se sprehajajo s svojimi starši in so ob tem veseli. Morda pa bomo zdaj končno dojeli, kako lačni so bili naše pozornosti in razumevanja.

Wenn ich Zeit mit meinen Eltern verbringen „muss“

Die Quarantäne hat alle Generationen auf eine harte Probe gestellt. Von den Großeltern, Eltern bis hin zu den Jugendlichen, die von der sozialen Isolation besonders betroffen sind. Es brechen die Mhyten, dass Jugendliche ohne ihre Eltern auskommen und keine Gespräche mit ihnen suchen. Es zeigt vielmehr, wie tief abhängig sie von den Eltern sind, von der Stimmung, die sie daheim erleben, vom Wohnort, wo sie leben. Deshalb ist diese Zeit, die wir nun erleben, geschenkte Zeit für die Ehepartner und auch für die Kinder, sich wieder aufs Neue zu entdecken.

Es ist eine Zeit, in der wir überrascht werden, wieviele Gefühle unsere Kinder haben und wie jung wir uns neben ihnen fühlen. Das sind Gelegenheiten, unsere heranwachsenenden Kinder aufs Neue kennezulernen und den Kontakt mit ihnen zu suchen. Wie knüpfe ich Kontakt mit dem Jugendlichen, wie gestalte ich eine sichere und vertrauliche Stimmung, in der sie fühlen, dass sie ihren eigenen Platz die Freiheit und Zuwendung finden? Wie können wir sie wissen lassen, dass sie verstanden werden und sich in Anwesenheit der Eltern auch unterhalten und diskutieren können und dabei noch Interessantes lernen. Sie suchen vor allem einen Raum, wo sie niemand kritisiert, verurteilt, beurteilt oder über sie schimpft.

Wenn wir zur guten Entwicklung der Jugendlichen beitragen möchten, damit sie zu kreativen, souveränen Erwachsenen heranwachsen können, dann haben wir jetzt die Chance. Zeigen wir ihnen, wie gut wir unsere Zeit einteilen, mit Frustrationen und Sorgen umgehen können und wie dankbar wir für die kleinen Momente im Leben sind.

Sie benötigen ein Umfeld in dem sie gelassen leben, von unserem Glauben und unserer Liebe schöpfen können – auch in Zeiten, wo sie einsam und verloren sind. Wenn wir in den Parks und Spazierwegen in der Natur achtsam sind, können wir uns täglich an Bildern erfreuen, dass Jugendliche mit ihren Eltern spazieren und dabei glücklich sind. Vielleicht werden wir nun erkennen, wie sehr sie unsere Achtsamkeit und unser Verständnis vermisst haben.

Dr. Katarina Kompan Erzar, Slovenija