Die Filialkirche St. Luzia bei Aich im Jauntal ist eine der wenigen Kirchen in Kärnten, die einen Alexiuskirchtag begeht. Den Gedenktag dieses Heiligen Büßers und Einsiedlers begeht die Kirche am 17. Juli. Im Eingangsbereich der Filialkirche ist der Hl. Alexius auf einer Wandmalerei dargestellt, wo er unter einer Stiege liegt. Dies erinnert an die Legende, dass er 17 Jahre lang unerkannt unter der Stiege seines Elternhauses gelebt hat, erst bei seinem Tod wurde ein Brief bei ihm gefunden, der ihn als den verlorengeglaubten Sohn ausgab. So ein Begräbnis hat Rom im 4. Jahrhundert nicht gesehen, viele Menschen drängten sich um den Sarg, um die Nähe dieses Heiligen zu spüren.

Auch die Pfarre Schwabegg hat einen berühmten Pfarrangehörigen mit dem gleichen Namen, der in der Kirche Kärntens eine bedeutende Rolle eingenommen hat. Es ist dies der Priester Alexius Zechner. In der Festschrift „900 Jahre Gurker Domkapitel“, heuer herausgegeben durch den emeritierten Diözesanarchivar Universitäts-Dozent Dr. Peter G. Tropper, steht folgendes geschrieben:
Alexius Zeichner wurde am 13. Juli 1902 in Unterdorf geboren. Er besuchte die Gymnasien in St. Paul im Lavanttal, in Krainburg/Kranj und in Klagenfurt, wo er im Jahr 1922 die Reifeprüfung ablegte. Anschließend trat in die Diözesanlehranstalt in Klagenfurt ein. Die Priester­weihe empfing er am 11. Juli 1926 [durch Fürstbischof Dr. Adam Hefter, am 14. Juli 1926 erfolgte die Primiz, die erste Hl. Messe in seiner Heimatpfarre Schwabegg. Primizprediger war der Heimatpfarrer und sein geistiger Förderer Franz Uranšek und es war ein Freudentag für die ganze Pfarre, Anm. Redaktion]. Als Kaplan lernte er die Pfarren St. Michael bei Bleiburg, Keutschach und Tainach kennen. 1928 wurde er zum Hofkaplan und Ordinariatssekretär bestellt. Diese Funktion hatte er bis zu seiner Ernen­nung zum Pfarrer von Eisenkappel im November 1932 inne. Neben der Seel­sorge in Eisenkappel, die er bis zum Jahr 1953 ausübte, wirkte Zechner als Dekanatsadministrator, als Dechant von Eberndorf und als Mitprovisor der Pfarre Ebriach sowie als Leiter des Seelsorgeamtes für den slowenischen Anteil der Diözese von 1948 bis 1953.

1953 wurde Zechner die Propsteipfarre Eberndorf verliehen. Im selben Jahr begann er als Dozent für Matrikenführung am Priesterseminar in Klagenfurt zu wirken. Die Administration des Dekanates Ferlach hatte Zechner von 1961 bis 1980 inne. Am 1. Juni 1962 wurde er zum Bußkanoniker des Gurker Domkapitels ernannt, wo er von 1967 bis 1970 die Dignität des Domscholastikers bekleidete. 1967 wurde Zechner nicht nur mit dem Titel eines päpstlichen Hausprälaten ausgezeichnet, sondern auch zum Vorsitzenden der Predigtkommission bestellt. Darüber hinaus wirkte er seit 1968 auch als Präses der Slowenischen Priestervereinigung Sodalitas. Seit 1970 bekleidete er die Dignität des Domdechanten und war seit 1972 auch der Diözesankustos der Drittordensgemeinde vom heiligen Franziskus. In der Umsetzung der Diözesansynode „Kir­che für die Welt“ wurde Zechner mit 1. Oktober 1975 zum offiziellen Vertreter der slowenischsprechenden Gläubigen der Diözese Gurk beim Bischof und bei den diözesanen Ämtern bestellt. Diese Funktion hatte er bis zum Jahr 1980 inne. Als unermüdlicher Seelsorger und großer Wohltäter starb er am 17. November 1985 in Klagenfurt.

Alexius Zechner ist ein Beispiel dafür, wie man aus ganz einfachen Verhältnissen ganz weit bringen kann, dass insbesondere der seelsorgliche Fleiß den Menschen in starker Erinnerung bleibt. Mit seiner Heimatpfarre Schwabegg blieb er zeitlebens verbunden. Prälat Zechner nahm ausgestattet mit den bischöflichen Insignien der Bischofsmütze und des Bischofsstabs viele Kirchen- Glocken- und Orgelweihen insbesondere im zweisprachigen Gebiet vor, darunter auch die Weihe der neuen großen Glocke von Heiligenstadt 1979, die während des 2. Weltkrieges abgenommen und eingeschmolzen wurde. 1976 feierte er sein Goldenes Priesterjubiläum in der Pfarrkirche in Schwabegg.

Fast 50 Jahre später kamen viele Menschen am Sonntag, 16.07.2023 zum Alexiuskirchtag in St. Luzia in Aich zusammen, um in einer eucharistischen Prozession vom Kanaufkreuz an vier Evangelienstationen innehaltend zur Filialkirche zu ziehen. Die Festmesse mit liturgischen Volksgesang feierte Geistlicher Rat Mag. Michael Golavčnik. Die Frauen des Ortes schmückten die Filialkirche und Evangelienstationen mit Blumen aus den eigenen Gärten und Feldern, die Männer des Ortes wiederum trugen den Himmel, die Fahnen und die Laternen, sowie setzten die Birkenbäume bei den einzelnen Stationen. Am Nachmittag fand als krönender Abschluss eine gesungene Lauretanische Litanei mit eucharistischem Segen statt. Die Mitglieder der FF Aich- Dob sorgten für das leibliche Wohl, man kann sagen ein rundum gelungener Alexiuskirchtag. Der verstorbene Prälat und Domkapitular Alexius Zechner hätte seine größte Freude damit.

Quelle: Peter G. Tropper: 900 Jahre Gurker Domkapitel. Festschrift im Auftrag des Domkapitels. Verlag des Geschichtsvereins für Kärnten. Klagenfurt am Wörthersee. 2023. 149-150.

Nebeško veselje sv. Aleša

V Dobu imajo poleti kar dva žegnanja. Najprej je Lekšovo žegnanje pri sv. Luciji v Dobu v Podjuni, nato pa dobško žegnanje pri sv. Boštjanu v kraju samem teden navrh. Prvo žegnanje je v žvabeški fari, drugo pa v pliberški. S posebnim letakom so letos dobški gasilci najprej vabili k prvem žegnanju, na drugega pa vabijo od hiše do hiše, kjer prodajajo vstopnice za gasilsko veselico, ki je ob žegnanju pri sv. Boštjanu. Pred gasilskim domom postavijo velik šotor, prava posebnost pa je odojek na žaru, katerega nudijo v ponedeljek zvečer.

Lekšovo žegnanje pri sv. Luciji pri Dobu je eden redkih primerov na Koroškem, ki nosi tega svetnika. S tem je povezana ena najbolj dramatičnih in po svoje tudi najlepših legend iz življenja svetnikov, ki prav govori o življenju svetega Aleša. Gre za zgodbo človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji lastni družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. Proti koncu četrtega stoletja sta v Rimu živela bogata zakonca plemenitega rodu. Dolgo časa nista imela potomcev, naposled pa sta le izmolila sina, ki sta mu dala ime Aleksij. Aleš je iz ljubezni do Boga želel ostati neporočen. Starša pa sta ga, v skrbi za nasledstvo, silila v zakon. Uklonil se jima je in se poročil s Sabino, a ji je na poročno noč razodel svoj sklep. Podobne želje je imela tudi Sabina, zato je bila tega vesela in je slavila Boga.

Aleš se odpravi na pot, odpelje se v Edeso v Mezopotamiji in tam kot berač živi v zatajevanju samega sebe. Tako preživi celih 17 let. Ljudje ga zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenijo, tako da ga začnejo častiti skoraj kakor svetnika. Aleš tega ne mara, zato sklene, da bo pobegnil iz Edese, toda vihar ladjo s katero potuje, zanese blizu Rima. V tem vidi Aleš božje znamenje, da se vrne v očetovo hišo, a ne kot sin, pač pa kot berač. Pod stopnicami v hiši mu odkažejo prostor in mu dajejo hrano. Po 17 letih ga najdejo mrtvega, v rokah pa drži pismo, v katerem je zapisano, da je on Aleš, domači sin, ki je kot romar in spokornik preživel svoje življenje. Imel je pogreb, kakršnega Rim ni videl, saj so vsi želeli videti, se dotakniti in na zadnji poti pospremiti svetnika. Sveti Aleš, spokornik, goduje 17. julija.

Tudi žvabeška fara ima farana, ki nosi ime tega svetnika in je zaslovel v življenju škofije, in sicer Aleša Zechnerja, p.d. Jugovega Lekšeja. Rodil se je 13. julija 1902 ugledni kmečki družini pri p.d. Jugu v Doljni vasi. Nadarjenega Lekšeja so poslali po enorazredni slovenski ljudski šoli v Žvabeku na nadaljno šolanje v Pliberk, Št. Pavel v Labotski dolini, v času obrambnih bojev pa je z drugimi koroškimi dijaki opravil šolanje v Kranju in končno leta 1922 maturiral v Celovcu. Po maturi je vstopil v celovško semenišče. Domači župnik Franc Uranšek, ki je bil novomašni pridigar 14. julija 1926 v Žvabeku, je samozavestno odvrnil nekaterim nergačem: »Pa ta, ki je prišel do cilja, zaleže za deset drugih.« Šmihel pri Pliberku, Hodiše in Tinje so bila njegova prva kaplanska mesta, ko ga je škof Adam Hefter 1928 poklical v škofijsko palačo za tajnika. Tako je škofa spremljal na birmovanjih in vizitacijah po dvojezičnih farah in temeljito spoznal razmere na tem območju. Leta 1932 se je vrnil v farno življenje, prevzel je Železno Kaplo in tam ostal nad 20 let.
Janko Zerzer piše v svoji knjigi »Dobri pastirji«: Predvsem pa je z vso vnemo skrbel za duše svojih fara­nov. Ni grabna, ki ga ne bi neštetokrat prehodil, ni hribovske bajte, kjer se ne bi ustavil, ni bilo farana, katerega ne bi pri­jazno nagovoril in se pozanimal za njegove skrbi. Tako so nastali med čredo in pastirjem živi stiki, ki so segali v dušo in ki jih čas ni mogel izbrisati. V času nacizma mu ni bilo treba nastopiti bridke poti v ječo in izgnanstvo, vendar je bil stalno v nevarnosti, da ga odpeljejo. Vztrajal je pri svoji čredi, molil, pomagal, tolažil in pomirjal. Vsem prizadetim in trpe­čim brez razlike je stal ob strani v najhujših trenutkih in ne­varnostih.

Leta 1953 je postal prošt v Dobrli vasi. V najkrajšem času je osvojil srca Dobrolčanov. Po štirih letih pa ga je škof Jožef Köstner poklical v stolni kapitelj. Tako piše Zerzer v svoji knjigi: Tudi kot kanonik je ostal Zechner skromen in odprt za težave slovenskega ljudstva. Ni mu bilo za čast, njegova skrb je veljala izključno vernikom, slovenskim ljudem in njihovim ustanovam. Iz preprostih razmer je prišel, za preprosto ljud­stvo je živel, se žrtvoval in med njim se je počutil najbolj sreč­nega. Srečen je bil, če je mogel iti ob nedeljah in praznikih na kako faro in tam vršiti dušno pastirstvo v pravem pomenu besede. Bil je vnet pridigar in spovednik. Kot ljudskega misi­jonarja in voditelja duhovnih vaj ga je ljudstvo častilo in rado poslušalo. Njegova preprosta, jasna beseda je prepričevala in šla do srca.

Bil je predsednik Duhovniške zveze Sodalitete, v semenišču docent za vodenje matrik, član pripravljalne skupine škofijske sinode leta 1971-72, predsednik komisije za pridiganje, do smrti pa stolni dekan. Kot infuliran prelat je nosil škofovo mitro in palico in posebno na dvojezičnem območju blagoslovil mnogo novih zvonov in orgel. Izčrpan od svojih mnogih dejavnosti je umrl 17. novembra 1985, zadnji počitek pa ni našel v ljubljeni Železni Kapli, temveč v grobnici stolnega kapitlja v celovški stolnici, saj je bil kanonik nad 30 let. Žvabekarji se ga dobro spominjajo, saj je posebno šolsko mladino, ki se je šolala v Celovcu, rad sprejemal v svojem stanovanju v rezidenci stolnega kapitlja blizu trga Sv. Duha. Spominska tabla v farni cerkvi v Žvabeku beleži slavo tega farana.

Tako je tudi letos Lekšovo žegnanje izvrstno poteklo ob najlepšem vremenu, tako procesija od Kanaufovega križa do podružne cerkve, kakor tudi slovesna maša tam in popoldne še pete litanije Materi Božji kot slovesen zaključek. Med tem pa so dobški gasilci poskrbeli za pogostitev. Domače žene so »pušljole« cerkev ter postavili štiri evangeljske postaje, moški pa nosili nebo, bandere in svetilke, ter postavili breze. Domači mežnar Ciril Opetnik, ki je pred kratkim godoval in obhajal rojstni dan, pa je kot liturgični ceremonijar stal domačemu župniku duhovnemu svetniku Mihu Golavčniku ob strani. Pevkinje in pevci iz vseh krajev in koncev pa so zborno peli ljudske cerkvene pesmi. Naj sv. Aleš še naprej opogumlja vernike k dejavnemu sodelovanju v žvabeški farni skupnosti, naš zaslužni prelat Jugov Lekšej pa bi imel veliko veselje z nami.

MG

Vir: Janko Zerzer: Dobri pastirji. Naši rajni duhovniki 1968 -2005. Mohorjeva družba Celovec. Sodaliteta. 2006. 434 - 440.

• Rede und arbeite • Odprite se starodavne duri
• Matzelsdorfer Kirchtag 2022
• Alexi-Kirchtag und Segnung der Fahrzeuge in Haimburg 2013
• Mohorjeva: Peter Günther Tropper
• 900 Jahre Gurker Domkapitel: Festakt mit Präsentation der Jubiläumsfestschrift im Klagenfurter Dom