Trenutki sreče z mojimi vnuki

Momente des Glücks mit meinen Enkeln

Živim v prelepih gorskih Selah in mi ni bilo vseeno, ko sem izvedela o koronavirusu. Nisem si mogla predstavljati, kaj bo pričakovalo mene in mojo družino. K sreči se življenje na kmetiji ni bistveno spremenilo in dela so se morala nadaljevati.

Spremenilo pa se je to, da me niso več mogli obiskati moji vnuki Simon, Evelin in Nadja. Pred krizo sem jih rada in pogostokrat videla. Sprva jim ni bilo jasno, zakaj se ne bi smeli videti in kako bi si lahko v težkih časih vendar gledali v obraz, ne da bi bili v nevarnosti. S pomočjo novejše tehnologije smo si lahko izmenjavali novosti preko skypa.

Prejšnjo nedeljo smo se lahko po dolgem času spet srečali. Bilo je izredno lepo doživetje, ampak drugače kot po navadi. Sprva so se vnuki bali, predvsem najmlajša ni vedela, kako naj se vede. Tudi starejša dva sta bila zelo zadržana. Česa takega nisem doživela pred koronavirusom. Vsi smo začutili, da nas je strah virusa v zadnjih tednih močno zasledoval. Sproščeno ozračje je bilo šele, ko smo šli skupaj na sprehod. Sprostitev v naravi nam je pripomogla, da smo vsaj za trenutek odklopili misli na pandemijo in si ogledali domače živali.

Govorili smo tudi o prihodnosti in kakšni bodo naslednji tedni, na primer v šoli ali v otroškem vrtcu. Veselje nad prvimi koraki v normalno stanje, kakršno je bilo pred krizo, mi je dalo upanje, da se lahko vendar vse spremeni na bolje. S svojo družino, predvsem tudi z vnuki pa sem po skupnih utrinkih spoznala, da smo ostali v srcu močno povezani.

Momente des Glücks mit meinen Enkeln

Obwohl ich in einem Bergdorf in Zell-Pfarre lebe, war mir der Coronavirus nicht gleichgültig. Ich konnte mir nicht vorstellen, was meine Familie und mich erwarten wird. Zum Glück hat sich das Leben auf dem Bauernhof nicht wesentlich verändert und die Arbeiten wurden weiter verrichtet.

Es hat sich aber so weit verändert, dass meine Enkel mich nicht mehr besuchen durften. Vor der Krise habe ich viel Zeit mit ihnen verbracht. Sie konnten nicht verstehen, warum wir uns nicht sehen dürften und welche Gefahren dies mit sich birgt. Mit Hilfe neuer Medien konnten wir jedoch über Skype kommunizieren.

Vorigen Sonntag konnte ich meine Enkel nach längerer Zeit wieder treffen. Es war ein wunderschönes Erlebnis, aber anders als sonst. Zu Beginn der Begegnung waren sie etwas unsicher, wie sich sich verhalten sollten. So etwas habe ich vor dem Coronavirus nicht erlebt. Die Situation entspannte sich erst beim gemeinsamen Spaziergang. Das Bewegen im Freien und die Tiere vom Bauernhof haben uns für kurze Zeit von den Hintergrundgedanken des Viruses befreit.

Wir sprachen auch über die Zukunft und über die Zeit in der Schule und im Kindergarten. Die Freude über die ersten Schritte in die Normalität gaben mir Hoffnung, dass sich alles zum Guten wenden wird. Mit meiner Familie, vorallem auch mit meinen Enkeln habe ich nach gemeinsam verbrachten Stunden erkannt, dass wir im Herzen stark verbunden blieben.

Ani Oraže, Sele/Zell-Pfarre