Podarjeni čas za družino

Geschenkte Zeit für die Familie

V tem koronačasu sem se lahko bolje posvetil svoji družini. Kot kristjan sem seveda občutil to, da so odpadle sv. maše v domači cerkvi. Zato pa mi bo ta čas ostal v lepem spominu po družinskih bogoslužjih.

Zaradi lastnih majhnih otrok mi je bilo že takoj jasno, da nedeljske sv. maše preko interneta zanje ne bi bile zanimive. Tako sva z ženo vsako nedeljo, v velikonočnem tridnevju pa vsak dan, pripravila otrokom primerno bogoslužje z otroškimi pesmimi, evangelijem iz otroškega Svetega pisma itd. V nagovoru sem poudaril temeljno vsebino tistega dne, potem pa smo vsi člani družine narisali (ali pobarvali) zgodbo, ki smo jo slišali v evangeliju. Za veliki četrtek so otroci z ženo pekli kruh za bogoslužje, pri katerem sem po nagovoru otrokom umil noge.

S pripovedjo o obredu pashalne večerje sem z lomljenjem in deljenjem kruha ponazoril, kako je Jezus na koncu tega obreda dal kruh (svoje telo) svojim apostolom. Enako sem naredil z vinom, ki si ga otroci lahko povohali. Kruh in vino – otroci sok – smo potem tudi pojedli in popili. Na veliki petek so otroci in žena pripravili vsak svoj Božji grob. Na veliko soboto smo blagoslovili jedi, otrokom pa sem pojasnil simbolni pomen posameznih velikonočnih jedil. Na veliko noč pa smo dali Jezusa ven iz groba.

Posebej nam bo v spominu ostalo obhajanje nedeljskega bogoslužja v naravi. Dve sončni nedelji smo se s kolesi odpeljali na neki travnik, kjer smo si iz naravnih materialov izdelali križ, nabrali šopek rožic in nato slavili Gospoda. V mesecu maju pa smo na internetu našli otroške šmarnice, ki jim otroci z veseljem prisluhnejo vsak dan.

Kot družinski oče ta podarjeni čas za našo družino doživljam zelo pozitivno. Ni pa pri vseh tako, predvsem pri tistih ne, ki so bili bolni ali pa so zaradi bolezni izgubili katerega izmed sorodnikov ali prijateljev. Veliko jih je v tem času izgubilo zaposlitev in s tem vir dohodka. Zato naj bodo naše misli usmerjene tudi k njim, in v smer kaj narediti, da se bodo počutili sprejeti.

Geschenkte Zeit für meine Familie

In der Coronazeit konnte ich mich meiner Familie mehr widmen. Als Christ verspürte ich das schon stark, dass keine Messen in der Pfarrkirche stattfinden konnten. So bleibt mir diese Zeit mit den Hausgottesdiensten in schöner Erinnerung.

Da wir noch kleine Kinder haben, war mir schon zu Beginn klar, dass die Sonntagsmessen übers Internet für sie uninteressant sein werden. Somit habe ich mit meiner Frau jeden Sonntag, zum Oster-Triduum sogar täglich, passende Gottesdienste mit Kinderliedern, Evangelien aus der Kinderbibel vorbereitet. Den Gottesdienst habe ich immer mit einem kurzen Impuls begonnen, dann haben alle Familienmitglieder eine Geschichte aus dem Evangelium auf Papier gezeichnet. Am Gründonnerstag haben die Kinder Brot für den Hausgottesdienst gebacken und wir haben die symbolische Fußwaschung vorgenommen.

Beim Erzählen über die Handlung des Abendmahles und dem Brechen von Brot habe ich ihnen näher gebracht, wie Jesus den Aposteln Brot spendete. Dasselbe habe ich mit dem Wein getan. Wir haben Brot und Wein – die Kinder einen Saft getrunken und gegessen. Am Karfreitag haben wird das heilige Grab vorbereitet und am Karsamstag die Osterspeisen gesegnet. Den Kindern habe ich die Symbole der Osterspeisen erläutert.

Besonders in Erinnerung bleibt das Feiern der Sonntagsgottesdienste in der Natur. An zwei sonnigen Sonntagen fuhren wir mit den Fahrrädern auf eine Wiese, wo wir aus Naturmaterialien ein Kreuz gebastelt haben. Wir haben Blumen geplückt und verherrlichten den Herrn. Für den Monat gibt es eine Kindermaiandacht aus dem Internet, die den Kindern täglich Freude bereitet.

Als Familienvater erlebe ich diese geschenkte Zeit für meine Familie sehr positiv. Das war jedoch nicht bei allen Menschen so, besonders bei jenen nicht, die krank waren oder Verwandte und Freunde verloren haben. Viele haben in dieser Zeit auch ihren Arbeitsplatz und damit ihre fixen Einnahmen verloren.

Primož Prepeluh, pastoralni asistent/Pastoralassistent Bilčovs/Ludmannsdorf, Kapla ob Dravi/Kappel an der Drau, Podgorje/Maria Elend