Ko bo dozorelo pšenično polje …

Ich sehe das Weizenfeld reifen…

Budilka zjutraj zazveni. Kako nenavadno, prav odvadila sem se je. Prebujala sem se ob samem žvrgolenju ptic. Dan sem pričela z zajtrkom in se potem posvetila računalniku na domu, ki je deloval večkrat počasneje kot v mestni pisarni.

Ob kuhanju kosila, oskrbi še drugih družinskih članov, ki so bili brez strežnic, ob delu na vrtu in mnogim več, ugotavljam, da v teh tednih ni bilo dosti časa za oddih. Medijska poročila o vsakdanjih spremembah statistike obolelih sem dojemala nekje ob robu.

Najhuje mi je bilo to, da moramo zakriti obraz z masko. Večkrat se mi je zgodilo, da me je kdo pozdravil in ga nisem spoznala prvi hip.

Po tednih 24-urnega bivanja na domu pa je bil presenetljiv telefonski klic, da spet lahko odklenemo pisarniška vrata. Kar z veseljem sem se napotila v Celovec in polna pričakovanj hotela pričeti z načrti za jesenske prireditve. Bilo pa je še precej negotovosti, kdaj in kako se bodo lahko izvedle razne prireditve. Tudi seje potekajo še nenavadno z velikimi razdaljami med kolegi. Pozdravljamo se z ljudmi brez stiska roke – tudi tega smo se medtem že navadili.

Nesigurnost, kako bo potekalo v prihodnje, še ostaja. Pšenično polje, iz katerega blesti rdeči mak, pa nam daje upanje, da bo morda vse spet tako, kot je nekdaj bilo. Ali pa le nekako drugače - kajti tudi mi smo v tem nenavadnem času dozoreli.

Ich sehe das Weizenfeld reifen…

Wie ungewöhnlich, dass mein Wecker wieder läutet. In den letzten Wochen, die ich im Homeoffice verbracht habe, wurde ich durch Vogelgezwitscher geweckt. Trotz langer Zeit zu Hause muss ich jedoch feststellen, dass mir bei all meinen Arbeiten nicht viel freie Zeit überblieb.

Die Statistiken der Medienberichte über neue Coronafälle habe ich nur am Rande mitverfolgt. Besonders schlimm war für mich das Tragen der Maske. Es kam auch vor, dass mich jemand gegrüßt hat, den ich nicht erkannt habe.

Nach wochenlangem 24-stündigem Aufenthalt daheim, war ich sehr erleichtert, dass ich mein Büro in der Stadt wieder betreten durfte. Die Planung neuer Veranstaltungen fällt allerdings noch etwas schwer, weil man abwarten muss, wie sich die neue Situation entwickeln wird. Die Sitzungen verlaufen ungewohnt, mit den vorgegebenen Abständen. Der alltägliche Gruß erfolgt ohne Händeschütteln – auch daran haben wir uns mittlerweile schon gewöhnt.

Das grüne Weizenfeld, umgeben von roten Mohnblumen wird reifen und schenkt uns Hoffnung, dass alles wieder wird, wie es einmal war. Oder wird es etwas anders? Denn auch wir sind durch diese ungewöhnliche Zeit gereift.

Cvetka Mattes, referentka/Referentin Katoliška prosveta