Knjiga kot spremljevalka in spodbuda

Ein Buch, das begleitet und ermutigt

Kot poslovilno darilo sem po dvomesečnem bivanju v Franciji od župnika, ki me je povabil in gostil, dobil še zajeten življenjepis blaženega brata Charlesa de Foucaulda. Gre za 650 strani debelo knjigo v francoščini. Prvotno sem se je ustrašil, potem pa sem si dejal, da bo prebiranje te knjige lep in primeren način posprave mojega prvega dela sobotnega leta in si bom za to še dal celotno leto. Po vrnitvi sem se jeseni koj lotil tega podviga in po nekaj mesecih sem že začel dvomiti nad možnostjo uspeha. Pa so se mi vmes še pokazale možnosti, ki sem jih izkoristil za napredovanje.

Tako sem se kljub močnim težavam predvsem glede šibkosti moje francoščine do februarja priboril skoraj do polovice. Sedaj sem si napravil načrt in zaznamoval strani, do kdaj bi moral priti kako daleč, da bi bial na koncu junija knjiga prebrana. Pa je prišla kriza koronavirusa in naenkrat je tu časa še in še za branje. Tako sem se ob tej knjigi še lotil drugih debelejših knjig, ki jih prebiram paralelno. Pa tudi ta francoska knjiga je že skoraj končana.

Tako me je v teh dneh, ko smo tudi duhovniki primorani v marsičem mirovati in spremeniti svoj način navzočnosti, močno spremljalo pričevanje blaženega brata Karla, ki me že desetletja spremlja in navduhije v mojem duhovniškem življenju. V alžirski puščavi med muslimanskimi Tuaregi ni mogel obhajati maše z ljudmi, ki so ga obdajali, temveč je videl svoje poslanstvo v prinašanju Kristusa z dobroto in prijateljstvom, s svojo zvesto in vztrajno hojo za Kristusom s posvečevanjem lastnega življenja, z molitvijo, s postom, z naklonjenostjo in z majhnimi znamenji pozornosti ...

Njegova misel je bila, da prinaša Kristusa ljudem, ki so tako ubogi in zapuščeni. Morda je to za nas poseben čas milosti, ko smemo biti tu za ljudi in med ljudmi na drugačen način. Zdaj imamo čas za molitev, za premišljevanje in premislek našega načina življenja in delovanja. Sicer že premišljujemo o tem, kako se bomo kmalu ponovno zagnali, a verjetnost je tudi velika, da »normalnosti« ne bo kmalu ali pa je sploh ne bo več. Mi pa se bomo prilagajali možnostim in vsakokrat iskali nov način, kako izpolnjevati naše poslanstvo. Nikdar pa nam ne bo preprečeno poglabljati svojo ljubezen do našega Gospoda, živeti v prijateljstvu z Njim in z vsemi, ki nam jih pošilja na pot.

Ein Buch, das begleitet und ermutigt

Als ich mich Ende August von der Pfarre in Frankreich verabschiedet habe, bekam ich vom doritgen Pfarrer ein 650 seitiges französisches Buch über das Leben vom Seligen Charles de Foucauld. Obwohl ich zunächst ein wenig erschrak, habe ich es mir dann doch vorgenommen im Laufe des nächsten Jahres dieses Buch auch zu lesen. Es begleitet mich also auch durch diese Tage, die für mich – wie für so viele andere – so anders sind als sonst. Pastoral gesehen sind diese Wochen und Monate wohl die intensivsten. Jetzt aber bin ich gezwungen meine Daseinsweise als Priester umzustellen.

Ich habe sehr wohl diese Zeit auch dazu genützt ein wenig mehr Ordnung in meinen unmittelbaren Lebensraum zu schaffen, dabei aber auch viel gelesen – auch ein wenig dickere Bücher. Es ist aber auch genug Zeit zum Gebet und zur Besinnung da, zum Dasein. So begleitet mich diese Tage auch das Lebenszeugnis von Bruder Karl, der mich schon seit meiner Priesterweihe fasziniert. Er sah seine Berufung gerade im Dasein mit den muslimischen Tuaregs im Hoggar-Gebiet Algeriens. Sein Dasein war ausgerichtet auf das Zeugnis für Christus.

So wie Jesus einst etwa 30 Jahre in Nazareth verborgen gelebt hat, so wollte Bruder Karl in tiefer Verbundenheit mit ihm, mit und für die Menschen da sein. Er konnte mit ihnen nicht beten und Gottesdienste feiern, aber er sah seine Berufung darin, dass er zu den Menschen so gut ist dass sie dann auf den Gedanken kommen: „ Wenn schon der Knecht so gut ist, wie wird dann erst sein Herr sein!“ Ein hoher Anspruch den er sich da gegeben hat! So ist der Selige Bruder Karl für mich auch in diese Tagen ein Begleiter und Richtungsweiser.

Die Liebe zu Christus in treue leben und sie pflegen. Da sein und für die Menschen beten. Das Evangelium lesen und es zum Herzen führen. Den Tabernakel öffnen und ihn anbeten. Sich selbst und alle Anvertrauten vor den Herrn tragen. Tun, was heute möglich ist. Die Zeit – wenn sie auch noch so anders ist – als eine Zeit der Gnade anzunehmen und zu gestalten.

Janko Krištof, dekan / Dechant, Bilčovs/Ludmannsdorf