»Ne pustim si vzeti adventa,« je bil eden izmed močnih stavkov, ko so se udeleženke srečanja predstavile druga drugi. Ravno zato, ker želijo doživeti advent in ne le zgolj veseli december, se je več kot dvajset žena v soboto, 9. decembra, srečalo v Mohorjevi na adventnem srečanju, ki ga organizira Katoliško žensko gibanje.

Že naslov je bil vabljiv: »Da veselju in svobodi srca.« Vsaka si želi biti vesela in svobodna v srcu, toda le kako to doseči? Predavateljica s. Meta Potočnik, uršulinka iz Maribora, ni predstavila čudežnega recepta, je pa s svojimi preudarnimi besedami pripomogla k razmišljanju, najprej o tem, kakšen je človek, ki je svoboden v srcu. Udeleženke so v parih razmišljale o tem vprašanju in po pogovoru so nanizale zanimive odgovorov. Notranje svoboden človek je: resničen, zasidran, lahkoten, brez strahu, umirjen, kreativen, ustvarjalen, srčen, odprt za Boga, zna odpuščati, je vedrega pogleda, kar pove, tudi živi. Takšne, z vsemi temi lastnostmi, nas je ustvaril Bog. Da pa tega ne zmoremo vedno v polnosti živeti, nam preprečujejo dolžnosti – tiste, ki si jih sami nalagamo po nepotrebnem; strah, ki nas ohromi; krivda, ki nam jo vzbuja okolica in samoljubje, ko se vse vrti samo okoli nas samih. S. Meta je udeleženkam položila na srce: »Če si svoboden človek, prepoznaš, da ti ni treba izpolniti pričakovanj vseh ljudi.« Nasprotje od strahu je zaupanje, Bog nas osvobaja po Svetem Duhu. »Kaj si hočeš želeti še več, saj si že Božji otrok,« je spodbujala s. Meta.

Če zaupam Bogu, da bo vse uredil, ne občutim strahu in se lahko sprijaznim z nepopolnim svetom ter sprejmemo tudi tisto, česar si nismo izbrali zavestno (zdravje ali bolezen, sodelavci, sosedi …). In dejstvo je, da si najpomembnejših stvari (ki sploh niso stvari) ne izberemo sami, ampak jih dobimo. Ni dovolj, da v Boga verujemo, ampak naj bi verjeli, da je Bog ljubezen in verovali, da je naše življenje odvisno od njega. S. Meta je priporočala: »Misel na smrt je dobra vaja za notranjo svobodo. Živeti to življenje z vidika večnosti,«  saj še kako drži, da s tega vidika vsakdanje malenkosti zgubijo na pomembnosti. Še nekaj je sestra želela z navdušenjem podati udeleženkam adventnega srečanja: spoznanje, kako nas vidi Bog. Božje oči so oči usmiljenja in odpuščanja. Najlepše je to predstavila s primero: »Ko si zaljubljen, vidiš človeka takšnega, kot ga vidi Bog.« Srečanje, ki se je zaključilo z meditativnim plesom, se je pričelo s sv. mašo, ki jo je duhovni asistent Katoliškega ženskega gibanja Peter Olip daroval za Ani Reichmann in Nevenko Sommeregger v zahvalo za vse, kar sta v svojem zemeljskem življenju naredili dobrega za Katoliško žensko gibanje, in tega je bilo mnogo. Frančiška Trpin-Jelovčan, referentka ženskega gibanja, je vse zbrane pozdravila, predsednica Katoliške akcije Ani Boštjančič pa je prebrala duhovno misel, ki jo je napisala Ani Reichmann: »Gospod, daj mi malo sonca. Daj mi nasmeh za današnji dan. Daj mi oči otroka. Gospod, daj mi malo veselja.« Te misli so se lepo navezovale na temo sobotnega srečanja.

Ob pogovoru, razmišljanjih, osebni molitvi, meditaciji in plesu so udeleženke zagotovo dobile nekaj koristnega zase, morda tudi malo več potrpljenja v tem hitrem času. Kaj je potrpljenje, pa najlepše opiše misel:
»Potrpljenje z drugimi je ljubezen,
potrpljenje s samim seboj je upanje,
potrpljenje z Bogom je vera.« (Adel Bestavros)                                                                                                               

Mateja Rihter