Živimo in delamo za Boga in ljudi. To je bistvo našega poslanstva,« pravi s. Ambrozija Potočnik, ki je pred 50imi leti  vstopila v redovno skupnost šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja na Koroškem. Kljub spremembam, ki jih doživljajo šolske sestre gleda  s. Ambrozija z optimizmom v prihodnost in v zaupanju, »da nam stoji ob strani Bog in uravnava in vodi naše delo in poslanstvo.«

Optimizem, dobro voljo in vesel značaj je s. Ambrozija  sprejemala v domači hiši. Doraščala je na veliki kmetiji med Olševo, Raduho in Peco. V objemu staršev ter 8 bratov in sester je s. Ambrozija kot najmlajša doživljala naravo in delo na  kmetiji kot osrečujočo skupnost.  Tri reči so bile v domači hiši  poglavitne: molitev, delo in petje. »Mama so na vse zgodaj  zjutraj že peli in ko so bratje prišli od košnje, so pred hišo najprej zapeli in šele potem šli za drugim delom,« se  spominja s. Ambrozija. Starša sta na gorski kmetiji podpirala veselje in dobro voljo otrok in jih spodbujala, da so se v domači hiši poveselii s sosedi  in ob nedeljskih popoldnevih prepevali, plesali in se igrali.  Ob številnem delu pa je pomembno mesto zavzela  molitev.  »Vsak večer smo molili rožni venec, v vojnem času in kadar so nastopile kakšne težave pa tudi zjutraj,« pripoveduje. Nedeljsko sv. mašo pa obiskali v farni cerkvi v Koprivni, ki je oddaljena uro hoda. Delo, petje in molitev je povezala družino in tako se s. Ambrozij tudi danes rada vrača med svoje  Skupno gojijo mamino zapuščino: srečavajo se ob praznovanju godov. Veselje, smeh in slovenska ljudska pesem pa napolnjujejo njihova srečanja. 

S. Ambrozija je kot vse njene rodne sestre obiskala šolo v Št. Rupertu pri Velikovu. Tam je spoznala poslanstvo šolskih sester in začela razmišljati o svoji poklicanosti. Trezen premislek in odločitev za redonviški poklic pa storila doma, kjer jo je oče  ob odločitvi poprosil: pa še za nas vse moli. Z blagoslovom staršev je odšla v Št. Rupert k šolskim sestram. Noviciat pa je kot zadnja s Koroške opravila v Rimu. Čeprav daleč stran od doma je ob s. Rozi, ki je njena rodna sestra, lepo preživela čas priprave. Pred 50imi leti je s. Ambrozija rekla svoj  »da« in posvetila svoje življenje Bogu in ljudem. Prva leta je delovala med mladimi  v Št. Rupertu in Št. Petru. Nato pa se ji je uresničila mladostna želja, opravila je šolo za vzgojiteljico in leta 1976 prišla v Provincialno hišo šolskih sester v Celovcu.  Hiša je bila dom dekletom, s. Ambrozija pa jim je bila skozi 35 let skrbna, navdušujoča in vesela spremljevalka. Ko se spominja vseh teh let in se zaveda sprememb v hiši, redovni skupnosti in družbi pa pravi:  glavno se pa ne spremeni - otroke moraš imeti rad. S. Ambrozija je svojim varovankam vedno skušala posredovati človeške in  moralne vrednote. V učnih urah, skupnem preživljanju prostega časa, prepevanju, molitvi in brkljanju se je počutila kot njihova mama, ki vedno skrbi , da je otroku dobro. Provincijalna hiša, ki je že 40 let njen dom pa je bila vedno hiša odprtih vrat. Poleg deklet, danes jih stanuje v hiši deset, je šivalna s s. Gemo bila kraj šivilnih spretnosti in ni koroške fare, kjer ne bi oltarni prti, mašne, ministrantske in trikraljevske obleke vzbujale veselje nad lepoto šivanih umetnin. 

Leta 2006 je postala provincijalna hiša dom številnim slovenskim vernikom v Celovu in fari sv. Cirila in Metoda. »Ob nedeljah je tu pri nas tako živahno,« je vesela s. Ambrozija. Številne mlade družine z  otroki napolnijo kapelo in »takrat pri maši pojemo, da se kar  trese,« je navdušena s. Ambrozija. 

Svoje poslanstvo - vzgojo mladih in skrb za bolne in stare so šolske sestre živele in izpolnjevale  z neumorno ljubeznijo. Pomanjkanje naraščaja pa jih v zadnih letih omejuje pri njihovem delovanju »V hiši  nas je bilo včasih 12, danes smo samo še štiri sestre,« pravi s. Ambrozija, ki je v letošnjem letu prevzela odgovorno nalogo predstojnice province šolskih sester na Koroškem.  »Bistveno je, da ohranimo zvestobo obljubjam, ki smo jih dale. Vidimo pa, da ne zmoremo več opraviti vsega dela, zato smo vesele laikov, ki opravljajo delo, mi sestre pa jih iz ozadja spremljamo v molitvi,» pravi  provincijalka  ki je vesela vseh dobrih laičnih sodelavcev  tako v domu za ostarele v Pliberku kot tudi v šoli v Št. Petru. Pri tem delu jih spremljajo sestre s svojim poslanstvom, spodbujajo sodelavce, da opravljajo svoje delo tako pri vzgoji kot pri negi z ljubeznijo. Kot provincijalka pa želi s. Ambrozija stati ob strani sosestram, jim dajati pogum in jih spodbujati, da skušajo svoje poslanstvo živeti z zgledom in v dejanju. »Sedaj ko nam pojemajo moči zaupamo v božjo pomoč, da bo On uravnal naša pota, da bodo v dobro ljudem, h katerim smo poslani,« pravi s. Ambrozija ki v svojo molitev vključuje vse zadeve redovne skupnosti. Molitev ji je kot prijateljski pogovor z Bogom kateremu se v prvi vrsti zahvaljuje za vse prejete dobrote, mu razgrne skrbi in težave ter mu prisluhe.  Kar nekaj časa pa preživi sv. Ambrozija na vrtu in s skrbnim delom vrtnarice prideluje zelenjavo in neguje rože. Vrtnica z njenega vrta je krasila vabilo ob njeni letošnji 50 letnici redovniških obljub, katere je skupaj s sosestrami s. Katjo Writzl (40 let) in s. Bernadeto Hribar (60 let)  praznovala v domačem kraju v Črni na Koroškem. 

Micka Opetnik, Nedelja