Piše Ana Filipič

Pregovor, katerega pomembnosti se včasih, še posebej mladi, premalo zavedamo. Živimo v okolju, kjer je nemščina občutno močnejši jezik, ki počasi, a vztrajno izriva našo prelepo slovenščino. Dejstvo je, da nemščina prevladuje in celo nekateri Slovenci se sprašujejo, zakaj se tako trudimo ohraniti slovenski jezik, saj nemščina obeta boljšo prihodnost. A pri nas na Koroškem, med vsemi različnimi ljudmi in nazori, sem pred tremi leti spoznala mlado dekle, polno energije, veselja in trdne volje.

Andrea Luschnig, stara 21 let, živi v Št. Petru na Vašinjah blizu Velikovca, kjer je tudi začela svojo šolsko pot. V prostem času rada veliko poje in igra kitaro. Tako tudi ne preseneča, da dobra glasbenica vodi zbor. Korošica je odraščala v enojezični družini, a v dvojezičnem okolju. Čeprav jo je to okolje spremljalo do mature, ki jo je uspešno naredila na gimnaziji v Velikovcu, se do začetka študija ni ukvarjala s slovenščino. Še preden je začela jeseni študirati na Pedagoški visoki šoli razredni pouk, se je zavedala, da brez znanja slovenščine na Koroškem ne bo dobila službe. Tako je poleg časovno zelo intenzivnega študija začela obiskovati razne tečaje slovenščine. Po prvem letu študija pa se je odpravila v Ljubljano kot Erasmus študentka, kjer je slovenščino lahko dosledno uporabljala vsak dan in tako izpilila svoje znanje. Veliko časa in denarja je vložila v učenje slovenščine. A se je splačalo, saj je po vrnitvi iz Slovenije lahko začela obiskovati tudi slovenske seminarje. Andrea še dodaja, da je zanjo dobro znanje slovenščine zelo pomembno, če želi otroke, ki jih bo kot dvojezična učiteljica jeseni začela poučevati, dobro naučiti slovenščine. Spomladi je Andrea namreč že uspešno zaključila študij dvojezičnega razrednega pouka. Sama sem v času študija doživela njeno znanje slovenščine, ki se mu ne morem načuditi. V roku treh let se je naučila tekoče govoriti zahtevnega jezika bolje kot kateri izmed koroških Slovencev. Vseeno pa se Andrea zaveda, da se mora marsičesa še naučiti: »Jezikovno se hočem seveda še naprej izobraževati, da bom svoj besedni zaklad in občutek pri uporabi slovenskega jezika še poboljšala«.

Čeprav ni odraščala kot koroška Slovenka, težko razume nastrojenost nekaterih proti slovenščini. »Po moje je to zelo žalostno in tega sploh ne razumem, ker menim, da je dvojezičnost nekaj zelo pozitivnega. Več jezikov znaš, več veljaš!« V času študija se je veliko ukvarjala z dvo- in večjezičnostjo ter s tematiko manjšin. Misli, da je najboljši način ostati dober učitelj ali dobra učiteljica, da se zavedaš raznolikosti, ki te obdaja. Ker je zanjo to nekaj samoumevnega, je presenečena, da je to potrebno posredovati staršem. Otroci namreč dobro čutijo, kakšen odnos imajo starši do dvo- ali večjezičnosti in to seveda prevzamejo. Ker na Koroškem že od nekdaj živimo na dvojezičnem območju, je pomembno, da se otroci v šoli naučijo pravilnega obnašanja in ravnanja v medkulturnem okolju. »Iz različnih razlogov  so v ljudeh pomisleki in strahovi, ki posameznika odvračajo od tega, da bi se poslužil ponudbe dvojezičnega pouka.« Zato je tudi naloga učitelja, da išče odgovore in tehtne argumente, saj samo tako lahko prepriča in pomiri starše.

Jeseni se za Andreo začenja novo obdobje v njenem življenju, saj bo začela v okolici Beljaka poučevati kot dvojezična ljudskošolska učiteljica. Novih izzivov v šolskem vsakdanjiku se že veseli in upa, da bo doživela veliko pozitivnega in lepega.