Tam, ob razigrani reki Kolpi, kjer se sončni žarki poigravajo z njenimi brzicami, tam, kjer njeno nežno žuborenje zaspi na zapuščenih njivah in travnikih, tam, kjer se je čas navidezno ustavil, tam je potekalo moje otroštvo.

V majhnem zaselku Mavrc s petimi hišami, potisnjenimi pod hrib, nad katerim se je nekoč bohotil mogočen grad Kostel, sem sanjaril svoje otroške sanje.

Kolpa je imela posebno mesto v mojem srcu. Dneve in dneve bi lahko presedel na njenem bregu in jo opazoval, kako ponosno odhaja v neznani daljni svet.

Razvaline mlinov, v katere so vklesane zgodbe domačinov, deroča voda, ki se peni skozi jez, šepeta zgodbe o teh ljudeh in jih bo večno šepetala in jih naredila nesmrtne. Umirjen čoln, privezan z verigo na upognjeno staro drevo.

Še danes nosim te prizore s seboj.

V tem spokoju sem snoval svoje mladostne sanje. Zavedal sem se, da tu ne bom mogel ostati, da sta ta idilični mir in lepota premalo, da bi od njiju lahko živel.

Tako kot vsi vrstniki sem po osnovni šoli s solzami v očeh zapustil to dolino.

Nikoli nisem pomislil na to, da bi odšel v tujino.

Še posebej sem bil prepričan, da nikoli ne bom »auslender«, kakor smo rekli ljudem, ki so odhajali po zaslužku v druge države.

To zato, ker so prihajali ti ljudje na dopust z avtomobili, zame nemogočih barv, živordečim fordom, travnato zelenim oplom.

Prišli so se kopat na peščen brod ob reki Kolpi. Položili so si belo brisačo, nadeli temna sončna očala in se ulegli na brisače.

Iz njihovega velikega prenosnega radia je na ves glas donela nemška »šlager glasba«.

Takrat sem si obljubil: »Auslender ne bom nikoli.«

In prav po naključju se je zgodilo, da me je kolega po dolgem prepričevanju pregovoril, da sem šel z njim v Celovec. Takoj sem mu povedal, da grem samo za dve leti. Ja, tako je to, zdaj je Koroška moj drugi dom že več kot osemindvajset let.

Težko je bilo na začetku. Jezika nisem znal. Na mojo srečo sem našel prijatelje med koroškimi Slovenci, ki so mi pomagali preboriti občutek osamljenosti in težo pritiska tujine.

Spomnim se, da sem se prvič počutil kot doma, ko sem prišel v Sele.

Vsi so govorili slovensko in čutil sem, da so me vzeli za svojega ... 

Še danes rad zahajam v to prekrasno dolino na vrh hribov.

Pozneje sem spoznal še Bilčovs, kjer so me sprejeli kot prijatelja in umetnika. Med nami so nastale trdne vezi. 

Moje prvo snemanje za avstrijsko televizijo je bil obisk papeža Janeza drugega na Koroškem.

Komaj sem se udomačil v novi domovini, se je začela v takratni Jugoslaviji dogajati nesoglasje med republikami, ki so se prerasla v nesmiselno vojno.

Čeprav sem potihoma pričakoval, da se lahko kaj takega zgodi, me je kljub vsemu presenetilo. Nisem mogel verjeti, da se res kaj takega lahko zgodi, da gredo nekateri ljudje tako daleč za obranitev svojih privilegijev, da jim ni mar niti za človeška življenja.

Bil sem notranje razdeljen. Žal mi je bilo za Jugoslavijo, bila je zame čudovita država, kulturno in naravno zelo raznolika, enkratna v evropskem prostoru. V njej sem se rodil, jo neštetokrat prepotoval, srečal povsod prijazne in duhovite ljudi. Spletel sem veliko prijateljstev. »Se bom moral boriti proti prijateljem,« sem si mislil. 

Začutil sem dolžnost in odgovornost do svoje nove domovine. Želel sem po svojih močeh pomagati. A kako? V človeka ne bi mogel ustreliti nikoli.

Edino moje orožje, s katerim se bojujem, je bila kamera. Z njo lahko pokažem nesmiselnost vojne, nesmiselno trpljenje ljudi. Kamera ne laže, čeprav je mogoče s sliko zelo pretvarjati resnico, je za ljudi najbolj prepričljiva. Resnica se zgodi, vse ostalo so njene interpretacije.

Da gre zares, sem spoznal na mejnem prehodu Jezersko, kjer je oficir jugoslovanske vojske brez vzroka streljal na avstrijsko stran in poškodoval fasado na obmejni postaji.

Po radiu sem izvedel, da jugoslovanska vojska želi zavzeti mejni prehod Holmec.

Nemudoma sem se odpeljal tja. Na levem hribu so ležali jugoslovanski vojaki z uperjenimi puškami in minometalci. Nasproti, za hišo mejnega prehoda na brežini jarka, so bili miličniki. Vojaki in miličniki se med seboj niso videli. Jaz pa sem imel iz avstrijske strani lep pogled na vse dogajanje, kar je bilo zelo dobro tudi za snemanje. V jarku sem prepoznal miličnika Braneta, soseda iz Ljubljane. Pogledala sva se in ostala brez besed. Velikokrat sva skupaj igrala šah.

V noči brnenje motorjev, kamionov in moreča negotovost v zraku, ki je tiščala k zemlji in dala čutiti, da se bo zjutraj nekaj zgodilo.

Kako hitro se človek uči v taki situaciji. Zazna nevarnost in samoumevno ve, kaj mora storiti v danem trenutku, kot bi bil že neštetokrat v takem položaju. Um prepusti odločanje tvojemu notranjemu glasu.

Ob svitanju se je vrnil tudi prijatelj fotograf Marjan Fera. Molče je pristopil. Molče sva stala in čakala.

Jutranji svit je prebudil ptičke in začeli so svoje jutranje žvrgolenje, dokler ni odjeknil prvi strel. Ptičje petje je utihnilo. Nastala je mrtva tišina, dokler je ni prekinilo vsesplošno streljanje. Pogledal sem, če kamera res teče, če je nisem v tej zmedi mogoče pozabil pognati.

Miličnik, ki je ležal ob avtomobilu pri prednjem kolesu, je omahnil. Vedel sem, da so ga zadeli. Obležal je negibno. Roka je spustila polavtomatsko puško, ki je padla na tla. Jaz sem videl, kaj se mu je zgodilo. Njegovi domači še ne. Pomislil sem na njegove otroke in ženo, ki neskrbno spijo doma, nič slabega sluteči. Prežel me je občutek besa, krivice, da sem tu. Brezmejna neumnost tega početja. Pa saj se bodo morali usesti za mizo in se pogovoriti, zakaj se niso zmenili pred tem barbarstvom?

Ni bilo veliko časa za moje filozofiranje. Padla je prva granata in hiša obmejnega prehoda je bila v plamenih. Z Marjanom sva stekla proti hiši in lovila motive goreče hiše. Naredila sva pretresljive posnetke in se vrnila na svoj prejšnji prostor, ki je bil varnejši. Nato je prišel še en fotograf. Marjan mu je povedal, kaj vse sva posnela. Pregovoril ga je, da je še njega peljal tja, čeprav je še enkrat tvegal življenje. Ko je ta fotograf napravil nekaj posnetkov, se je usedel v svoj avto in se odpeljal. Odhitel je prodat slike, ki jih ne bi posnel brez Marjanove pomoči. Ta isti fotograf je postal odlikovan, za Marjanove posnetke se potem nihče več ni zmenil. Marjan je zaradi svoje dobrote ostal neopazen. Nekateri so se mu posmehovali. Zgodila se mu je krivica, ki mu je nikoli nihče ni poravnal.

Na srečo vseh se ja ta vojna v Sloveniji kmalu končala.

Dobro se spomnim ozračja, ki je preplavilo ljubljanske ulice po uspešnem plebiscitu. S kamero sem bil na ljubljanskem Prešernovem trgu.

Nastopil je čas poln upanj in pričakovanj. Dobili smo svojo državo, postali smo svoj gospodar na svojem.

Tisto, kar mi je najbolj padlo v oči, ko sem prišel na Koroško, so bile lepo ohranjene stare mestne hiše, veliko zelenja med stanovanjskimi bloki in dobra organizacija pri delu.

Še posebej sem občutil razliko, če je uspelo komu narediti kaj posebej dobrega.

V Sloveniji so rekli: »To se mu je posrečilo.«

 

Tu na Koroškem pa se s tistim, ki mu je uspelo kaj dobrega narediti, vsi vselijo.

Slovenija je na začetku svoje poti beležila velike uspehe. Vendar so vse bolj na površje prišle nerešene težave iz preteklosti. 

Politiki so se bolj ukvarjali s preteklostjo, kot bi razmišljali o prihodnosti. Deliti so začeli državljane, da bi tako nabirali svoje politične točke. Velik madež Slovenije so povojne žrtve, ki jih po tolikih letih še niso dostojno pokopali. Vsak človek ima pravico do svojega dostojanstva.

Tudi domobranski vojaki imajo pravico do svojega spomenika. Imajo pravico tudi do napisa na spominskem obeležju. 

Današnja Slovenija je moje boleče razočaranje in bolečina.

Politiki so obljubljali, da bo Slovenija postala druga Švica. Res je postala druga Švica, a žal le za peščico izbrancev. Ne morem razumeti, da se lahko v Sloveniji tako nečloveško ravna z delavci. Odkritih je veliko primerov suženjskega izkoriščanja.

Veliko lačnih ljudi živi na robu družbe. Lačni in bolni otroci. Zamujeni kazenski postopki na sodiščih. Medtem ko v Avstriji lahko na enem mestu urediš določene stvari, te v Sloveniji birokrati pošiljajo od vrat do vrat.

Pred vrati Karitas in Rdečega križa so vse daljše vrste pomoči izobžanih ljudi.

Mladina, ki je prihodnost vsake družbe, množično zapušča državo, ker tu nima dela in zato ne vidi svoje prihodnosti. Varčevanje je postal edini program vlade in zdaj varčujejo ne glede na to, koliko nas to varčevanje stane. Pomembno je le, da se varčuje.

Ne morem razumeti ljudi, da se tako brezčutno obnašajo do beguncev, se zbirajo na protestih, ko pa je bilo toliko naših ljudi beguncev v bližnji preteklosti. Na spominskih proslavah govorniki drug za drugim ponavljajo, da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo. Mar so slepi ali si samo zatiskamo oči? Koliko vojn imamo danes, koliko beguncev. Mar res ne vidijo, da se vse te grozote dogajajo tudi danes pred našimi očmi?

Da bi se zavarovali pred prihodom tistih nesrečnežev, ki bežijo iz svojih porušenih domov pred smrtjo, jim je slovenska politika na reki mojega otroštva postavila bodečo-žičnato ograjo.

To ograjo, še preden jo je videl kak begunec, je prerasla trava in robidovje tako, da je skoraj ni videti več. Zaradi tega postaja čim bolj nevarna za ljudi in živali.

Sanjam, da bi Slovenija postala prijazna za svoje državljane. Da bi raznoličnosti mišljenj prepoznali kot bogastvo, ki nam bo pomagalo najti boljše rešitve pri izhodu iz nakopičenih težav. Slovenija mora postati dežela zadovoljnih ljudi, srečnih, veselih ljudi, kjer bo vsak posameznik lahko uresničil svoje sanje. 

Pot do tja je še dolga, a za njeno uresničenje se moramo truditi vsi, vsak po svoji moči. In takrat, kot je zapisal nekoč pesnik, se bodo Kranjcem vremena razjasnila.