Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Nedelja

Dienstag / Torek

31.10.2017

Recepti za zadovoljno življenje

 
 
 

Veröffentlicht von / Objavljeno:

Nedelja/HT

Oseba v žarišču: Franc Opetnik

Franc Opetnik:  raje dvojni dedej kot dvojni hofrot! , © Foto gotthardt_nedelja

Franc Opetnik: raje dvojni dedej kot dvojni hofrot! (© Foto / Slika: gotthardt_nedelja)

Ko bodo oktetovci to soboto v telovadnici ljudske šole na Suhi predstavili novo zgoščenko, bosta manjkala samo še dva tedna, da bo eden izmed njih praznoval življenjsko obletnico. Po zunanjem videzu sodeč bi mu težko prisodili okroglih šestdeset let: kljub temu ali onemu sivemu lasu s svojo akuratno urejeno prečko in brki tudi zdaj zgleda tako mladostno-moški kot pa ob začetkih tega zbora, ki šteje že skozi več kot tri desetletja k imenitnim izkaznicam pevske dejavnosti koroških Slovencev. Govorimo o prvem basu zbora, ki na levi strani zaokroža osmerico pevcev. Torej, Franc Opetnik, izdajte nam skrivnost, za tako opazno kontinuiteto? Sam se ob taki opazki samo prisrčno nasmeji in zatrdi, da tu ni kakšnega recepta, toda to je tako in tako že del odgovora. Sproščena prijaznost, malo hudomušnega humorja, radovednost za novo, pripravljenost pomagati in pa petje, petje in še enkrat petje – če ni to že kar nekaj sestavin za zadovoljno življenje. 

Mirno lahko zapišemo, da je petje več kot pol življenja jubilanta. Ne samo, da je dejansko minilo že 37 let, odkar je bil oktet ustanovljen in je bil jubilant od prve ure zraven, temveč tudi v seštevku vseh vaj, koncertov, voženj, navsezadnje potovanj po vseh krajih Koroške, Avstrije in Slovenije in prek tega v skoraj vse celine sveta, bi prišli na impozantno število ur. Toda ljubezni do petja se ne naveličaš tako hitro, pravi Franc Opetnik: »Tudi v družinskem krogu, pri osebnih praznikih, vaških praznovanjih, ob praznikih sedimo skupaj in pojemo«. Kar ostaja, je prijeten občutek domačnosti in pri oktetu zadoščenje biti dejansko ambasador slovenske besede v najbolj žlahtni obliki. Seveda je petje pri oktetu tudi velik umetniški izziv in obveznost, že zaradi majhnega števila pevcev, ker izpad pevca pomeni nevarnost za celotni nastop. 

To pa še ni vse: Franc Opetnik je namreč poleg tega že več kot dvajset let tudi predsednik najstarejšega slovenskega pevskega društva Gorotan. Ko se je priženil v šmihelsko faro, so ga Mihej Sadjak in tudi drugi privabili k cerkvenemu zboru, ki mu ni samo ostal zvest, temveč je prevzel tudi še predsedniško mes-to, povezano z organizacijskim delom in motiviranjem drugih. Pred leti, ko je vodil mladinski zbor v okviru pevskega društva Gorotan, je opravil zborovodski tečaj v okviru Slovenske glasbene šole, da bi s čim bolj kvalitetnim delom motiviral tudi mlade za petje v cerkvenem zboru. Tako je pri Obnarjevih v Konovecah skoncentriran sam vrh šmihelske kulture, saj se pod hišno streho znajdeta kar dva predsednika domačih društev. Ali to ne ustvarja problemov? Franc Opetnik: »Res ne bi vedel, sam se spominjam ene same večje terminske kolobocije«. 

Lahko bi del uravnovešenosti jubilanta iskali tudi v njegovem poklicnem delu, saj je svet tehnike in računalnikov, samotnega tuhtanja pri mašinah pravo nasprotje do družabnega petja. Franc Opetnik je hvaležen, da je pri Mohorjevi pristal na poklicnem mestu, ki je povezano s tehniko in računalniki. »To je poseben svet, ki se zelo hitro spreminja. Tu je velik izziv, ker se lahko vsak mesec kaj spremeni, kar potrebuješ za svoje delo. Prednost je tudi, da imam precej proste roke pri delovnih težiščih, seveda pa te tehnika do neke mere priklene tudi v prostem času.« V domačem okolju se ljudje radi spomnijo na Opet-nikov poklic, če imajo doma kakega »tehničnega pacienta v zadnjih krčih«. 

Pa smo spet pri receptih. Kaj torej z »moško krizo v sredini življenja« in pripravo za življenje v pokoju. Franc Opetnik: »No, nič ne občutim tega. Tu je še moj konjiček fotografiranje. Jaz prihajam še iz dobe analogne fotografije in me fascinirajo fotografije prireditev, ker je dokumentirano vaško življenje. Pa veselje, ko otroke spraviš v svet, zdaj sem že dvojni dedej in lahko rečem: raje dvojni dedej kot dvojni hofrot!« Ja, pa še nekaj, s srcem rad kmetuje. Pravi o sebi, da je pomožni kmet, ki se ne boji hleva, vsak, ki je pa že poizkusil Obnarjeve klobase in salame, ve, da Franc tudi to zna z oktetovsko briljantnostjo. Pa smo našli še nekaj primesi živ-ljenjske zadovoljnosti in izravnanosti. Na mnoga leta, Franc!